Traffic so bili med tistimi progrockovskimi pionirji, katere je na začetku kariere vleklo v dve slogovne smeri, kar je pogostokrat vplivalo na (nenadejano) rojstvo nekaterih nadvse eklektičnih in inovativnih skladateljskih dosežkov. Med tedanjimi glasbenimi ljubitelji so bili kar priljubljeni, saj so že zgodaj dokazali, da znajo poleg eklektičnih jamov ustvarjati tudi melodično obarvane hite, vendar v bandu ni bilo prave enotnosti, da bi se lahko dvignili na višji artistično nivo. Legendarni pevec in multi-inštrumentalist Steve Winwood, žal že pokojni bobnar/pevec/pisec besedil Jim Capaldi in pihalist/basist Chris Wood so se nagibali proti temu, da bi se Traffic odmaknili od zgodnjih psihadeličnih vplivov in dali prosto pot blues, folk in jazz rock elementom, medtem ko je kitarist Dave Mason prisegal na psihadelični pop.
Masonovo nezadovoljstvo je doseglo vrhunec januarja 1968, ko se je po uspehu zelo dobrega in za razvoj zgodnjega progresivnega rocka nadvse pomembnega Traffic prvenca »Mr. Fantasy« (1967) odločil, da zapusti svoje bolj eksperimentalno usmerjene tovariše. Na svojem ni dolgo zdržal. Potem, ko se je preizkusil kot producent na prvencu pionirskih progrockovskih vrstnikov Family z naslovom »Music in a Doll's House (1968), kjer je spoznal tudi bodočega Blind Faith in Traffic basista Rica Grecha, se je odločil, da združi moči s starimi pajdaši na njihovem naslednjem albumu s sila bazičnim naslovom »Traffic«. Pri tem ni niti slutil, da bo ta album vseboval kar nekaj ključnih skladateljskih del njegove kariere in s tem tudi najbolj priljubljenih Traffic skladb. Vendar kaj ko ga je delo v bandu spet začelo utesnjevati, zato jih je oktobra 1968, še pred izidom albuma »Traffic«, zapustil še drugič, kar je posledično prispevalo k njihovemu (prvemu) razpadu.
Kljub slabi ustvarjalni in osebnostni kemiji med triom Winwood/Capaldi/Wood ter Masonon na drugi strani pa se ta nestabilnost albumu »Traffic« skorajda ne pozna. Čeprav je album v marsičem značilen produkt svojega časa, določene skladbe spadajo med ključna dela njihove kariere, medtem ko so krajši vmesni jami prava paša za ušesa vseh ljubiteljev rockovskih virtuozov iz 'romantične ere'. O tem kdo je bil poglavar in glavni zvezdnik tega banda že tedaj ni bilo nobenega dvoma. Winwood, ki je kmalu po razpadu Traffic soustanovil kratkotrajno superskupino Blind Faith, je bil s svojimi šelestečimi pasažami na Hammond orglah glavna atrakcija zgodnjega Traffic zvoka, medtem ko je bil že tedaj v sami eliti rockovskih pevcev.
Kljub temu so posamezni aranžmaji bili razporejeni relativno demokratično in veliko prostora na »Traffic« zaseda tudi Masonova eklektičnost na električni in akustični kitari. Lep dokaz za to je že otvoritvena burleska »You Can All Join«, kjer Mason blesti s svojimi šegavimi, bluesovsko začinjenimi kitarskimi variacijami, medtem ko njegov sarkastično-spokojni vokal lepo vzdržuje razigrano atmosfero. Tovrstnih šaljivih stvaritev so Traffic v svoji karieri ustvarili kar nekaj. »Pearly Queen«, kjer je v osrednji vlogi zabavljaško razpoloženi poglavar Winwood, je še en primerek tovrstnega satiričnega obešnjaštva, saj poleg spotakljivega, bluesovskega kitarskega rifa in 'rezgetajočih' orglic tudi Capaldijevo besedilo meji na straniščni humor z aluzijo na žensko 'biserno ogrlico' kot finale seksualnega akta.
Masonov smisel za ustvarjanje kompaktnih pop del na bluesovski osnovi se izkaže na Traffic klasiki »Don't Be Sad«, ki je lep primer odličnega harmoniziranja vokalov obeh glavnih pevcev, še posebno v melodičnem refrenu. »Who Knows What Tomorrow May Bring« je nekoliko enigmatična stvaritev z Winwoodovimi šelestečimi polaganji pasaž na Hammond orglah, kar je združeno z njegovim izvrstno harmoniziranim, strastnim pevskim pristopom, kjer ne manjka tudi soul elementov ob Capaldijevih raztresenih bobnarskih vložkih. Folkrockovsko obarvani »Feelin' Alright?«, katerega je odpel in napisal 'neprilagodljivi' Mason, je postal eden najbolj priljubljenih Traffic zimzelenov, ki je doživel tudi vrsto predelav in prinesel lep uspeh tako različnim izvajalcem kot so Joe Cocker, Grand Funk Railroad, Three Dog Night, Rare Earth in The Jackson 5. Melodični refren se zlahka usidra v ušesih, medtem ko se s smelimi improvizacijami izkaže tudi saksofonist Wood.
»Vagabond Virgin« seva tipični angleški črni humor, ki je bil v primeru Traffic vedno nekaj najbolj naravnega, medtem ko na njem, prek dinamične rabe tolkal, vlada 'karibski' ambientalni utrip. Za ščepec folka poskrbi tudi Woodova flavta, medtem ko humoristično obarvane vokalne harmonije pod Masonovim poveljstvom vedno znova silijo na smeh. »(Roamin' Thru The Gloamin' with) 40,000 Headmen«, še en folkrockerski eksperiment, tokrat z Winwoodom na glavnem vokalu, vsebuje nenavadno besedilo o imaginarnem pustolovcu, ki je ranjen sredi ropanja skritega zaklada. Tu ne manjka raznovrstnih improvizacij na flavti in tolkalih.
Na nekoliko bolj jazzovsko usmerjenem »Cryin' to Be Heard« pevsko žezlo spet prevzame Mason, ki v zaledju uživa izdatno spremljavo Winwoodovih vokalnih harmonij, medtem ko se vmes prikrade tudi Woodov nadvse odločni soprano saksofon. »No Time To Live« vsebuje mračnejše vzdušje na račun dramatičnih pasaž na Hammond orglah in klavirju ter melanholičnega saksofona, medtem ko Winwoodov teatralni in za spremembo hudo resni vokalni pristop, kar razjeda od bolečine. Na zaključnem »Means to an End« Steve oživi svojo ljubezen do bluesa in se ob poskočnih ritmih in odločnih kitarskih pasažah izkaže z nadvse strastno vokalno predstavo. Ponovna, CD izdaja albuma »Traffic« iz leta 2000 vsebuje še nekaj bonus skladb, med njimi tudi dve deli, ki sta se pojavili v filmu »Here We Go Round the Mulberry Bush« in sta na kakovostni ravni 'regularnega' materiala; »Here We Go 'Round the Mulberry Bush« in »Am I What I Was Or Am I What I Am«. Preostale tri bonus skladbe so se pojavile na tretjem »Traffic albumu »Last Exit« (1969), ki je izšel po njihovem (prvem) razpadu.
Za band, ki je imel težave z lojalnostjo ustanovnega, glavnega kitarista, je kar težko verjeti, da je album »Traffic« kot celota na koncu izpadel tako dobro in celo navrgel nekaj nepozabnih Traffic klasik. Vendar, kot že omenjeno, to stanje ni trajalo dolgo in ko se je Winwood leta 1969 odločil da bo poskusil srečo z Blind Faith se je zdelo vsega konec, vendar so bile Traffic zvezde še kar naklonjene in leta 1970 so se po naključju spet zbrali skupaj, močnejši kot kadarkoli prej, vendar brez Masona v postavi. Slednji, razen kratkega koncertnega druženja med Traffic turnejo leta 1971, ni hotel več biti del njihove zgodbe ter se je rajši posvetil samostojni karieri.
na vrh