Aerosmith: Toys In The Attic

Leto 1975 je bilo leto Aerosmith godbe. Peterica bostonskih mladeničev se po neštetih koncertih, dveh recimo temu komercialno "zanimivih" albumih, ki sta poleg občasnih Tylerjevih izbruhov ustvarjalne magičnosti kot tudi obetavnih prikazov gospodovih organizacijskih spretnosti, prinesla v večini srčno ter s tem predvsem razumljivo neorientirano in nizkokalorično recikliranje starih bluesovskih motivov, se zgodba z Toys In The Attic tokrat ne ponavlja. Tretji poizkus kovačarskega letenja se obnese z briljantno Toys In The Attic, neponovljivim dokazom šarma "starogradske" aero godbe. S prefinjeno kombinacijo Tylerjeve šaljive lirike, tradicionalno domiselne uporabe gospodovega prepoznavnega vokala in trde, brezkompromisne hard rokerske dostave se Toys In The Attic kmalu po svojem izidu izkaže za izjemno vročo ponudbo, ki je moderni rokerski svet sedemdesetih let, vsej prenasičenosti glasbenega dogajanja navkljub, enostavno ni mogel zavrniti!

Plodoviti in kljub očitnim karakternim kontrastom neverjetno uravnoteženi odnos na relaciji Tyler - Perry, ki se je leta 73' nadvse previdno začel z Movin' Out, na svoji samozavesti pridobil skozi zavidanja vredno Get Your Wings, se s Toys In The Attic spremeni v hudournik muhasto naravnane blues rockerske medigre, ki po petih letih kaljenja končno daje oprijemljivejše rezultate. Lep primer radožive kolaboracije obeh je naslovna skladba, rokerski vrtiljak, katerega vulgarni bahavosti se boste le stežka uprli. Vročekrvno izlivanje erotičnih strasti hitro umiri striček Uncle Salty. Povsem razumljivo, saj se izprijenčevo videnje pohotne trgovine z raznovrstnimi telesnimi tekočinami močno razlikuje od v uvodu prikazanega paradiranja moške spolne sle. Gre za hudomušno Tylerjevo obračunavanje z večnim problemom pedofilije, ki ga je večina med vami pri Stevenu verjetno najbolj vajena iz neprimerljivo popularnejše Janie's Got A Gun, polnih štirinajt let kasneje seveda.

S Sweet Emotion, navihano Adam's Apple, ki jo poleg nepoboljšljive Stevenove lirike krasi še izjemna komunikacija obeh kitaristov in funky odmerjenim korakanjem Walk This Way se vračamo v objem seksoloških pridiganj iz začetka albuma. Tokrat z več kontrole in samoiniciativnega navduševanja nad raznolikimi paritvenimi formacijami navdušuje predvsem prva. Sicer sad Hamiltonovih rok, Sweet Emotion predstavi enega najimenitnejših Perryevih kitarskih rifov, ki ob spremljavi izjemno domiselnih linij prej omenjenega basista in skrajno perverznih Tylerjevih stihov proti koncu zdrsne še v neukrotljivo divjanje, ki si ga je moč razlagati tudi z nadvse inspirirano uglasbitvijo nekontroliranega razvrata. Svojevrsten fenomen je zabavno aranžirana stara Weismantel klasika Big Ten Inch Record, ki pa jo brez posledic odnese predvsem po zaslugi prvinskosti, ki na račun prostodušne ljubkosti daje prijeten, blag videz. Brez slednjega več kot odlično shaja mračnjaška Round And Round, tipična Brad Whitford stvaritev, s katero Toys In The Attic prvič konkretneje pridobi tudi na prisotnosti močneje okvirjenih motivov. Pravgotovo si bo marsikdo med vami ob No More No More, sploh pa ob resnično nepotrebni baladi You See Me Cryin', teh zaželel še močneje, a očitno se Tyler in kompanija v želji po maksimalnem izkoristku dane priložnosti, še niso upali povsem brezskrbno predati instinktivnemu odzivanju na zlonamerna namigovanja rock & rolla, ki je v prihajajočih letih vsem dotlej še nerazkritim potencialom zasedbe na široko odpiral vrata v svet.

Toys In The Attic vse do danes ostaja očarljivo berljiva čitanka pristnega rock & rolla, kompaktno vezje vseh njegovih čarov in zanimivosti, ki hkrati predstavlja krst Aerosmith preobrazbe ne samo v eno najvplivnejših rokerskih zasedb vseh časov, ampak vsekakor tudi največji ameriški rokerski kolektiv sedemdesetih let. Klasika med klasikami za vse večne čase!