Boter britanskega bluesa, glasbena eminenca John Mayall, se je pred kratkim oglasil z novim studijskim izdelkom. Tough je, verjeli ali ne, že 57. album legendarnega glasbenika po vrsti. Osupljiv dosežek, ob katerem veseli tudi dejstvo, da John Mayall novih plošč ne "štepa" kar tako iz čistega dolgočasa, ravno obratno! 76. letni glasbenik se demenci v posmeh kiti z ustvarjalno vitalnostjo in surovim zanosom pri oprijemanju svežih izraznih pristopov, ki bi jih prej kot starikavi ročici enega pionirjev britanskega bluesa pripisali kakemu mlečnozobemu blues rokerskemu kolektivu. Dobro, leta so seveda naredila svoje, kot je recimo mogoče razbrati iz precej tanko zvenečega Johnovega glasu, kar pa ne zmanjšuje veljave dejstva, da je John Mayall z najnovejšo učno uro šolske demonstracije tkanja razburljive poetike bluesa in rocka še enkrat več prepričal na vseh frontah. Lahko rečemo da povsem pričakovano!
V smislu same kompozicije skladb ostaja John odprt za nove ideje, kar pomeni, da slab ducat Tough motivov ne ostaja v karanteni striktno bluesovsko naravnanih manevrov. Pravzaprav Tough v ničemer ne da slutiti recimo temu konservativnih nagibov, ki bi jih glede na zavidljivo starost Johna Mayalla nemara pričakovali. Ravno obratno, album na svežini in zvokovni organskosti gradi s koriščenjem ostrine raznobarvnih žanrskih odtenkov, ki le mestoma kalijo iz prsti prvinskega bluesa. Tough tako ponuja pester izbor korektno dostavljenih težko rokovsko okovanih cvetk, seveda prepojenih s prepoznavnimi aromami bluesa, nekaj je tudi funky koketiranj, John pa si v za trenutek privošči tudi kanček Caleovsko orientiranega country pridiha.
Tough se nas že uvodoma loti z neobvladljivo masivnim životom težkega blues rock rušilca Nothing To Do With Love, ki polagoma lomasti na osnovi globoko podložene bas linije, žmohtnega rifa in tipično oblazinjenega sola ustne hamonike. Mayallu tule v precej hecni maniri uspeva dograjevanje osnovnih blues rokovskih struktur, ki z moderno odtegnjenim težko rokovskim tretmajem, kot posledica žanrsko neomejenega ustvarjalnega manevriranja, ponovno udari v Playing In A Losing Band, z nekaj več Hendrixove genske zasnove pa tudi v Train To My Heart. Da je John zadel v polno z izbiro spremljevalnega sekcije glasbenikov nesebično pokaže nadaljevanje v režiji Just What You're Looking For, ki se po precej enoličnem uvodniku v zaključku izpreže v sproščeni funky improvizirani igri, ki godi v slehernem taktu. Škoda da nivo kvalitete z An Eye For An Eye kmalu zatem prvič konkretneje klecne, a le do How Far Down, kjer Mayallova četica brezkompromisno prepriča z rotiranjem barvitih dinamičnih vzorcev. Mayall s Slow Train To Nowhere poje podoknico svoji duši. Osnovno strukturiran bluesovski motiv, kjer še oglašanje kitarista Rockya Athasa bežno spominja na migetanje prstov Micka Taylorja, je od vseh skladb albuma pravzaprav edini primer izrazne starosvetnosti Johna Mayalla. Rocky razumljivo ne pretirava z obujanjem skominov po magičnosti slavnega predhodnika. Stric vse svoje čare do potankosti razvije na favoritu albuma, odlični blues mračini Tough Times Again, ki prav po zaslugi dveh ognjevitih solističnih pasaž kitarista gradi na široko razpetem, čustev polnem mostu med subtilno melanholičnim na eni in obupom ter jezo na drugi strani. Škoda, da se Mayall v zaključku s The Sum Of Something v precej previdni maniri polasti podobnega manevra kot na An Eye For An Eye, ki že po prvih nekaj taktih cedi sline po sproščenem, a vseeno ne preveč razburljivem improviziranju na škodo konkretnejše vsebine.
Tough je neizpodbiten dokaz, da John Mayall z razpustom famoznega kolektiva The Bluesbreakers, ki ga je leta 2008 na presenečenje mnogih pospremil k večnemu počitku, ni mislil na upokojitev. Legendarni glasbenik je samo grobo prelomil s preteklostjo, Tough pa je po svoje pravzaprav edino logično nadaljevanje neumornih ustvarjalnih procesov glasbenika, za povrh pa nudi tudi prepričljivo glasbeno pričevanje, da ustvarjalna žilica Johna Mayalla z leti ni izgubila na drznosti in domišljiji, ki nudi široko razprt pogled na svet.
na vrh