Ameriški prvaki melodičnega art rocka Toto so bili v minulem desetletju že večkrat odpisani, še posebno, ko so po turneji v podporo albumu "Falling In Between" (2006) leta 2008 oznanili konec vseh aktivnosti, povezanih z bandom. Leta 2010 so na srečo 'snedli' svoje besede ter se vrnili 'med žive' in to z odličnim glavnim pevcem Josephom Williamsom, ki se je v zasedbo vrnil po dolgem času. Odsoten je bil od konca osemdesetih let, sedaj pa se je z zmagoslavnim povratkom uspešno pridružil trem originalnim članom, se pravi, kitaristu/pevcu Steveu Lukatherju, klaviaturistu/pevcu Davidu Paichu in klaviaturistu/pevcu Steveu Porcaru. Po uspešni turneji ob 35. obletnici banda je bilo jasno, da Toto doživljajo pravcato renesanso obnovljene mladostniške energije ter da je po devetih letih vendarle napočil čas za nov studijski album, ki je izšel pod nazivom "Toto XIV".
Na žalost je band v tem času po dolgoletnem sodelovanju zapustil legendarni britanski bobnar Simon Phillips, vendar je njegov naslednik Keith Carlock (najbolj znan po sodelovanju s Steely Dan in Stingom) na "Toto XIV" že dokazal, da bo kar pravšnja izbira. Tako, kot je to že nekako v dolgoletni Toto tradiciji, je tudi na "Toto XIV" band sodeloval s številnimi zanimivimi gostujočimi glasbeniki, na čelu z nekdanjim/originalnim basistom Davidom Hungateom (ki se je sicer odpovedal vnovičnemu članstvu v bandu in z njimi od leta 2014 sodeluje samo kot gostujoči in koncertni sodelavec), baskitarskim posebnežem Lelandom Sklarom, dolgoletnim tolkalistom Lennyjem Castrom in znamenitim pevcem Michaelom McDonaldom (The Doobie Brothers, ex-Steely Dan).
"XIV" je po zvočni naravi precej samosvoj izdelek, kar je vsekakor kompliment za skupino s tako dolgo kilometrino, a če bi se ga že moralo primerjati s preteklimi dosežki, je slogovno še najbližje albumu "Fahrenheit" (1986) in še zlasti "The Seventh One" (1988), ki sta bila prav tako posneta z Josephom Williamsom kot glavnim pevcem.
Nekaj posebnega v dosedanji Toto tradiciji predstavlja že otvoritveni rušilec "Running Out of Time", ki vsebuje izvrstni nosilni kitarski riff, medtem ko se na krilih Williamsove karizmatične vokalne predstave in subtilnih harmonij naglo izoblikuje mistično vzdušje, s kakršnim so Toto velikokrat navduševali tudi v preteklosti. Odlično izpeljani hipermelodični refren, kjer kraljujejo epske vokalne harmonije, je na ravni njihovih najboljših dosežkov, medtem ko Lukather ne neha navduševati z ganljivimi kitarskimi harmonijami, kamor se fluidno vključijo prefinjene klaviaturske teksture. Naslednji dosežek, "Burn", bi se lahko označilo kar za prototip Toto klasike, saj se odpre z melanholičnim klavirskim uvodom, ki precej spominja na nekatere ganljive trenutke iz preteklosti na čelu s "Hydra" (1979) zimzelenom "99".
"Holy War", kjer ne manjka družbenokritično besedilo na račun vojnih nesmislov, predvsem tistih novejših, izvršenih pod ameriško taktirko, ima prav tako občuten retro utrip, ki v spomin obudi nekatere pretekle Toto zimzelene, pri čemer v ušesa najbolj vpade na moč všečen in nalezljiv refren. To je dodaten dokaz, da sloviti band ni pozabil, kako se ustvarja kvaliteten melodični rock. Zanimiv eksperiment predstavlja tudi nekoliko bluesovsko usmerjeni "21st Century Blues", kjer vlogo vodilnega pevca odigra kitarsko in pevsko odlično razpoloženi Lukather, medtem ko vnovič ne manjka imenitno izpeljani večglasni refren, ki vsebuje kar nekaj ambientalnega šarma pod vplivom Steely Dan.
Energični "Orphan", kjer se z vokalno strastnostjo še posebno izkaže Williams, vsebuje ravno pravšnjo mešanico trdorockerske potentnosti in poprockovske senzibilnosti, da predstavlja enega izmed najbolj zanimivih trenutkov na "Toto XIV". Kar se tiče samega besedila, je "Unknown Soldier (For Jeffrey)", kjer glavno vokalno štafeto vnovič prevzame Lukather, nadaljevanje skladbe "Holy War", saj se prav tako nanaša na vojne nesmisle in stisko povprečnega ameriškega vojaka, izgubljenega sredi vojnih grozot. Skladbo sta David Paich in Steve Lukather posvetila davno pokojnemu "bratu", bobnarju Jeffu Porcaru. Na nekoliko pretirano sladki (za običajne Toto standarde), a po količini saharina še vedno znosni poprockovski baladi "The Little Things" se za glavnim mikrofonom znajde Steve Porcaro, ki v družbi nežnih simfoničnih aranžmajev poskrbi za izdatno dozo subtilne magije.
Med ambientalno močnejše trenutke "XIV" vsekakor spada odlična "Chinatown", ki se ponaša z nadvse zanimivo strukturo in zapeljivimi ritmičnimi preobrati, pri čemer jo odlikuje še imeniten refren pod pevskim poveljstvom Williamsa ob sijajno harmonizirani Lukatherjevi in Paichovi vokalni asistenci. Tu ponovno zavlada mistični in nekoliko melanholični ambientalni utrip, pri čemer je moč nekaj vzporednic najti tudi z nepozabno "Toto" (1978) klasiko "Georgy Porgy", predvsem pri nostalgičnih klaviaturskih in saksofonskih aranžmajih. Sklado je v zametkih ustvaril Steve Lukather že leta 1977, vendar jo je šele lani dokončal David Paich.
Na baladno usmerjenem "All the Tears That Shine", ki sicer še zdaleč ni novi "Africa", temveč vseeno na moč solidni dramilec za vse nežnejše duše, se v vlogi glavnega pevca odloči preizkusiti tudi David Paich, ki je edini Toto pevec, pri katerem je po zmogljivosti glasu moč zaznati njegovo pravo starost, kar pa še zdaleč ni nujno slabo. Rahlo funkovsko obarvana "Fortune" z Williamson in Lukatherjem v glavnih pevskih vlogah nekoliko razblini sentimentalno avro prejšnje skladbe in pripravi teren za veliki finale. Za na moč všečen zaključek albuma pa poskrbi še epsko usmerjena "Great Expectations", ki slogovno in ambientalno nekoliko spominja na "The Seventh One" klasiko "Home of the Brave", kar pomeni, da v njej prevladuje buditeljsko vzdušje, iskriv Lukatherjev kitarski solo in nekoliko kompleksnejša struktura kot v večini preostalih skladb.
Izid novega Toto albuma predstavlja pravi praznik radosti za vse glasbene sladokusce, saj "Toto XIV" izpolnjuje vsa visoka pričakovanja zvestih privržencev, ki so morali na veliki dogodek potrpežljivo čakati kar devet let. To je bil obenem tudi najdaljši premor med dvema studijskima albumoma v dosedanji zgodovini Toto, vendar se je splačalo potrpeti, saj se album lahko postavi ob bok vrhuncem njihove kariere. Band se je zavedal omenjenih visokih pričakovanj in se je med ustvarjanjem "Toto XIV" res maksimalno potrudil, kar so v nekem intervjuju potrdile tudi Lukatherjeve besede. Toto so torej dokazali, da so na krilih mladostniške energije in nekaterih osvežilnih kompozicijskih idej še vedno sposobnosti navduševati tudi v studiu in ustvarjati izdelke na ravni svojih najboljših časov, zato bi jim bili res na moč hvaležni, če na njihov naslednji album ne bo potrebno čakati tako dolgo.
Ta recenzija je posvečena v spomin na nekdanjega Toto basista Mikea Porcara (1955-2015), ki je preminil pet dni pred izidom tega albuma.
na vrh