Toto: Toto

Ameriška skupina Toto je že od samega začetka sinonim za skladateljski perfekcionizem, tkanje 'popolnih' melodij, nebrzdan artizem in neobičajno zvočno prefinjenost. Sestavljena je iz samih vrhunskih priložnostnih glasbenikov, ki so v svoji dotedanji karieri sodelovali z izvajalci kova Steely Dan, Seals and Crofts, Boz Scaggs, Sonny and Cher ter številnimi drugimi. Ob vsem tem res ni bilo nobeno presenečenje, da je njihovi istoimenski prvenec, ki je izšel »davnega« leta 1978 ter vseboval tri hit single, »I'll Supply the Love«, »Georgy Porgy« ter »Hold the Line«, še danes vrhunska poslastica za vse glasbene gurmane in ljubitelje producentsko-aranžerske prefinjenosti in tehnične dovršenosti. Njihovega glasbenega sloga že tedaj ni bilo mogoče umestiti v predalček, temveč ga je še najlažje označiti kot preklemano prebrisano fuzijo progresivnega rocka, pop rocka, klasičnega rocka, soula ter r'n'b s sapico jazza tu in tam.

Navkljub temu, da gre za enega najboljših dosežkov popularne glasbe s konca sedemdesetih pa album ni bil lepo sprejet med večino tedanjih kritikov, saj so se ti čutili ogrožene, da lahko skupina priložnostnih glasbenikov presega žanrske meje ter navidezno kot za šalo ustvarja brezčasne hite, kar prej omenjene tri klasike nedvomno so, ne da bi se ob tem pretirano menila za tedanje glasbene trende. Ob tem ni bilo malo niti tistih, ki so se čudili, da glasbeniki s tako izjemnim tehničnim znanjem raje svojih talentov ne žrtvujejo za jazz fusion ali progresivni rock, čeprav sta bila oba žanra tedaj že v komercialnem zatonu. Že veliko tehnično visoko profiliranih progresivno rockovskih glasbenikov je priznalo, da je veliko težje ustvarjati tri do štiri minutne pop rockovske hite, ki z melodičnim refrenom v trenutku hipnotizirajo poslušalce kot pa več kot dvajsetminutne, s številnimi inštrumentalnimi improvizacijami ovenčane epske suite in Toto so se tega dobro zavedali.

»Toto« se lahko pobaha s produkcijo, ki je bila daleč pred svojim časom, kar posameznim skladbam omogoča izrazito bogat in sočen zvok. Besedila resda niso ravno vir kdo ve kakšnega intelekta, saj prevladujejo lirične tematike o ljubezenskih hrepenenjih in zlomljenih srcih, a člani skupine so bili pač dolgoletni (priložnostni) glasbeniki, ne bralci in pripovedovalci napetih zgodb ali analitiki pomembnih družbenih dogodkov.

Toto že od prve sekunde svojega prvenca dokažejo, da gre za skupino, ki se bo z zlatimi črkami zapisala med nesmrtne in do konca albuma ne popuščajo pri kreiranju melodičnih standardov z nalezljivimi napevi pri katerih blestijo vsi štirje glavni pevci na čelu z nepozabnim Bobbyem Kimballom, ki odpoje tudi oba glavna hita. Otvoritveni, orkestralno tempirani inštrumental »Child's Anthem« je izjemno pompozna otvoritev, grajena na sozvočju dramatičnih klaviaturskih pasaž in mogočne kitarske melodije, ki zveni kot da bi bila ustvarjena za kak epski filmski spektakel. Nanj bi bile gotovo ponosne tudi številne progresivno in arena rockovske skupine sedemdesetih. »I'll Supply the Love«, ki se odpre s skorajda kultno kitarsko frazo v režiji legendarnega Stevea Lukatherja, je mogočna power balada, ki se kar šibi od nebrzdanega eroticizma in vrhunske subtilnosti na račun simfonično naravnanih aranžmajev. Odlične vokalne harmonije v refrenu nad katerimi energično bdi Kimball ter medigra kompleksnih Lukatherjevih kitarskih delnic in dinamičnih sintetizatorskih tekstur tvorijo eno izmed najboljših Toto klasik sploh.

Melanholični »Georgy Porgy« je izrazito kontemplativna ljubezenska balada s številnimi prelestnimi aranžmaji na klavirju, stopnjevanim jazzovskim ritmičnim utripom, karibskim šarmom na račun tolkal in subtilnim polaganjem sintetizatorskih delnic. Tako kot Kimball je tudi Steve Lukather že takrat sodil med tiste vse prevečkrat spregledane pevce, ki so s pomočjo svoje izrazito dinamične barve glasu od nekdaj posedovali sposobnost, da poslušalca zazibajo v prijetno hipnotično očaranost. Za dodatno mero magične nostalgije pa poskrbijo tudi fenomenalno speljani ženski spremljevalni vokali v izvedbi Cheryl Lynn, ki se skozi to brezčasno klasiko večkrat ponovijo na preklemano nostalgičen način. Solidni »Manuela Run« je na klavirju položen energetski katalizator z buditeljsko melodijo, krepko kitarsko frazo in klaviaturistom Davidom Paichom v osrednji vokalni vlogi.

»You Are the Flower« je melodično rockovska poslastica s sapico folka ter z jazzovskim melosom, kar pomeni, da njeno slogovno orientacijo ni moč jasno definirati. Bolj pomembno je, da Kimball vnovič uspešno šarmira s svojim 'erotično okajenim' vokalom, medtem ko mu družbo delajo otožni simfonični aranžmaji in nabrušene kitarske pasaže. »Girl Goodbye« je navkljub temu, da se besedilo vnovič suče okrog ženskih nog sila ambiciozna stvaritev s številnimi zanimivi časovnimi prehodi, kjer se še posebno izkaže bobnar Jeff Porcaro, hipnotičnimi ritem in blues elementi, prefinjenimi simfoničnimi okraski ter še eno, z ubijalskim smislom za rahločutnost podmazano Kimballovo pevsko predstavo. Na izrazito melanholičnem »Takin' It Back«, kjer vlogo glavnega pevca prevzame drugi klaviaturist Steve Porcaro, Toto demonstrirajo, kako je njihovo preteklo sodelovanje s Steely Dan vplivalo na izjemen smisel za tkanje jazzovsko naravnanih subtilnih aranžmajev. Gospod Lukather pa vedno znova očara z nežno melodijo na akustični kitari, ki še potencira prijetno zasanjan ambient tega čudovitega standarda.

Na »Rockmaker«, kjer kot glavni vokalist vnovič dirigira Paich, s pomočjo temperamentnih kitarskih pasaž, spremljevalnih vokalov in nabrušenih klaviaturskih tekstur Toto demonstrirajo tudi določene klasično-trdo rockovske tendence, ki bodo do nekoliko večjega izraza prišle na njihovem prihodnjem albumu. »Hold the Line« je bil velik hit in je še danes najbolj prepoznavna Toto klasika s tega albuma na kateri Kimball s pomočjo srce parajoče predstave nazorno demonstrira zakaj je med privrženci skupine še danes najbolj priljubljen glavni pevec. Antemični refren je podkrepljen z mogočno, udarno kitarsko frazo in subtilnimi okraski na klaviaturah. Svoje pa k odličnosti tega zimzelena prispeva tudi izjemna Lukatherjeva kitarska solaža ob kateri se še danes lahko obliznejo vsi glasbeni sladokusci. Zaključna power balada »Angela«, katero Lukather odpoje z glasom človeka, ki je počasi že sit nenehnih čustvenih igric, a kljub temu še vedno vztraja, je bila prva skladba, ki je začela dolgoletno Toto tradicijo poimenovanja kompozicij po kakšni ženski, ki je v preteklosti prekrižala pot posameznemu članu skupine. Zaznamuje jo mogočen, izrazito udaren kitarski rif, dinamični spremljevalni vokali in dramatična medigra na klavirju, kar je zadosten razlog, da se jo lahko označi za še eno, sicer pogostokrat prezrto Toto klasiko.

Toto so že na s številnimi vrlinami, ki jih bodo zaznamovale skozi celotno kariero obdarjenemu prvencu napovedali, da bo prva polovica osemdesetih pripadala njim kar se tiče tako rekoč idealnega usklajevanja produkcijskega perfekcionizma, tehnične dovršenosti, izjemne sposobnosti kreiranja mogočnih napevov in tkanja 'popolnih' melodij. Potem, ko so si prislužili Grammya za najboljšega novega izvajalca leta je šla njihova ustvarjalna pot z občasnimi, komajda zaznavnimi studijskimi nihanji vse do konca osemdesetih večinoma samo še navzgor. Obenem pa se lahko pobahajo, da sodijo med sila redke rockovske izvajalce, ki v svoji dolgi karieri niso ustvarili enega samega povprečnega ali podpovprečnega izdelka.