Veterani svetovnega rock'n'rolla, »neminljivi« Uriah Heep, so obhajali v lanskem letu 45. let delovanja. Po izdanem novem koncertnem albumu »Live At Koko«, ki izvira iz turneje posvečene promociji aktualnega studijskega albuma »Outsider« (2014) - ta se, roko na srce, ne more pohvaliti s posebno kreativno svežino, so se fantje domislili, da bi staro kompilacijo imenovano "Remasters: The Official Anthology", ki je prvikrat izšla leta 2001, ko so Uriah Heep nekaj kratkih let domovali pod okriljem obskurne založbe Classic Rock Legends, še enkrat vrgli v CD predvajalnik, da osvežijo njen zvok (nemara jim ravno tovrstno potovanje v preteklost pomaga najti kreativno svežino za naslednji studijski album).
Glede na to, da so izdaje zasedbe, ki so izhajale pod okriljem založbe Classic Rock Legends kaj hitro skopnele s prodajnih polic sveta, je poteza nadvse smiselna, saj je »izgubljena« kompilacija na tak način postala ljubiteljem glasbe, ki se zanimajo za skupino znova dostopna. Treba je dodati, da je taista založba v kratkem času obstoja uspela izdati nekaj izredno zanimivih koncertnih dokumentov skupine Uriah Heep, kot so med drugim »Acoustically Driven«, »Electrically Driven«, »Future Echoes of the Past«, »The Magician's Birthday Party« in »Live in the USA«. Nemara uspe skupini izdati pod okriljem nedavno tega novo ustanovljene založbe, ki je v njihovi lasti, tudi naštete koncertne dokumente. Še nekaj. Mick Box pravi, da se je skupina odločila posneti 27. skladb z namenom predpriprav na izvedbo projektov »Acoustically Driven« in »Electrically Driven«. Tako je ni mogoče razumeti kot »izbor najboljšega (best of)« in to je dobro. To pa še ni vse. Leta 2004 je ena do evropskih nizkoproračunskih založb izdala brez vednosti skupine taisto kompilacijo pod naslovom »Uriah Heep's Gold: Looking Back 1970-2001«. Ti šment.
V kolikor ta kompilacija ne bi bila posebna, bi bila njena ponovna izdaja pravzaprav nesmiselna, saj obstaja trilijon drugih kompilacij skupine, ki so na voljo v trgovinah. Da bi Uriah Heep javnosti znova odgrnili te zanimivosti, so se morali torej vrniti v leto 2001. Uriah Heep so se v tistem obdobju znašli v nekem ustvarjalnem čepu. Pestilo jih je pomanjkanje svežih avtorskih idej. V ušesih njihovih ljubiteljev pa je še vedno prav dobro odzvanjal njihov takrat aktualni album »Sonic Origami« (1998). Torej sta v takratni postavi Uriah Heep igrala še znamenita Lee Kerslake in Trevor Bolder, dva glasbenika torej, ki sta v sedemdesetih zapustila neizbrisen pečat na nekaterih najbolj reprezentativnih albumih zlate ere skupine.
Bend je na tej kompilaciji preigraval stare skladbe sedemdesetih po svojih takratnih glasbenih smernicah, zato ne čudi vpliv produkcije albuma »Sonic Origami« in integracija dodatnih sintetizatorjev v zvočni krajini nekaterih klasik, ki v surovih, to je izvornih različicah vsebujejo le čokato jedrnati Hammond zvok orgel legendarnega Kena Hensleya. Danes igrajo namreč Uriah Heep klasike iz sedemdesetih veliko bolj retro-zvočno, kot so jih igrali še v začetku novega milenija, to je v času ko je bila ta kompilacija posneta. Prav tako delujejo vokalne harmonije drugače kot danes. Zavoljo Bolderjevega in Kerslaekaovega vokalnega vložka spremljevalnih glasov. Le ti zvenijo veliko bliže izvirnikom, kot pa vokalne harmonije ki jih ustvarjajo Uriah Heep danes. To je logično. Tudi Bernie Shaw deluje na vokalu mnogo bolj sveže in potentno, kot npr. na zadnjem studijskem izdelku ali na koncertnih odrih v zadnjih treh letih. Leta pač minejo molče.
Te opazke bolščijo toliko bolj v uho glede na zvočnost posnetka iz leta 2001, saj je prenovljena zvočna podoba teh posnetkov v letu 2015 spravila na nosilec posebno zloščeno zvočno krajino, kjer slišiš padec šivankine igle na tla. Kontrasti so popeglani maksimalno, vključno z večdelnimi vokalnimi harmonijami in večnim prepletom prepoznavnega dialoga klaviatur in kitare, ki gradita od nekdaj svojski zvok za katerem sloni glasbena izkaznica skupine. Ob tem je toplo živ in organski zvočni sij zadržan. Prenovljena zvočna podoba je torej zares odlična glede na izvirni zvok kompilacije 2001.
Gotovo lep dokument obeležitve prvih 45. let z nekoliko drugačnim izborom skladb kot bi šlo pričakovati. Sploh drugi plošček se spogleduje z novejšimi izdelki skupine oziroma točkami, ki jih Uriah Heep že lep čas ne vključujejo več v koncertni repertoar. Upajmo predvsem na dvoje. Da bodo s tem dejanjem Uriah Heep osvežili tudi koncertne set liste ter da nemara dobijo namig, kako povrniti novemu avtorskemu materialu kreativno svežino. Predvsem kar se zvočne jedrnatosti tiče, ki milo rečeno zavoljo hlepenja po nenehni rekapitulaciji zvoka sedemdesetih, skupino v evoluciji dobesedno zavira. Pa čeprav bi lahko obenem zaključili, da Uriah Heep po 45. letih obstoja ne potrebujejo prav nobene evolucije več. A če se je razvijal vseskozi David Bowie, se razvijajo Rush in še kdo iz generacije sodobnikov Uriah Heep, ga ni opravičila, da bi Uriah Heep obstali na mrtvi točki svoje kreativnosti.
na vrh