Evergrey so verjetno ena izmed glasbeno originalnejših zasedb iz Švedske kjer se kar tare povprečnih power metal bendov in kopica melodičnega death metala, ki izhaja iz t.i. gothenburške šole, ki pa se je na žalost že zdavnaj izpela. Evergrey pa gledano na globalno švedsko sceno izstopajo predvsem zaradi unikatne mešanice progresivnega metala, ki ga drugačnega dela predvsem temačnost, morbidnost in melanholičnost, ki preveva večinoma tematsko obarvane albume. Bend se je tako skozi šest studijskih albumov dotaknil tem od vampirjev, verskih kultov, osame, izgube, pedofilije itd. Pred dvema letoma so izdali album Monday Morning Apocalypse, ki je med feni in kritiki obveljal za najslabši album njihove kariere, fantje pa so krivdo zvalili predvsem na nov način dela z najetim producentom. No, bend je z novim albumom Torn obljubil, da se z njim vrača stara forma, tudi za produkcijo so tokrat poskrbeli sami.
Delno so Evergrey res popravili slab priokus, ki je ostal po poslušanju Monday Morning Apocalypse, a žal na Torn ostaja tudi najslabši del preteklega albuma. Komadi imajo mestoma tako spet precej "popish" občutek, manj kompleksne strukture, preprostejše riffe, spet drugje pa jih pomešajo z bolj tehničnimi prijemi in dovršeno skomponiranimi deli, ki se jih lahko spomnimo z verjetno najsvetlejšega trenutka Evergrey diskografije, albuma Recreation Day. Da ne bo pomote, komadi so še vedno prekleto nalezljivi, a Evergrey so se žal odločili za lahkotnejši zvok, ki bo lažje in bolj ugajal malo manj zahtevnim poslušalcem, glasbenimi gurmani pa bo(m)do na Torn pogrešali predvsem eksplozivne dele preteklih albumov. Na Torn je tako tudi precej manj izrednega duelnega soliranja izpod prstov Toma Englunda in Henrika Danhageja, posamezne solaže pa se težje vtisnejo v spomin kot npr. nalezljivo sweepanje v komadih kot so The Great Deceiver, Masterplan ali Blinded. Še malo bolj pa razočarajo preprosti moderni "chugga chugga" riffi, ki jih uničijo predvsem nižje uglašene kitare in tako dobijo preprosto preveč moderen "metalcore" prizvok. Novi prišlek v bend, basist Jari Kaiunulainen (Stratovarius, Kotipelto), se je izkazal in kljub temu, da je bas v miksu precej nizek in potisnjen v ozadje, Jari z odličnimi linijami, ki lepo dopolnjujejo bombastično ritem sekcijo dokaže, da gre za prekaljenega glasbenika. Klaviature so glavne nosilke nalezljivih melodij in se izvrsto prepletajo s kitarskimi pasažami. Čeprav je Torn bolj preprosta plošča kot preteklo pa to ni povsem slabo. Komadi so še vedno izredno poslušljivi za kar so zaslužne predvsem fenomenalne vokalne linije. Tom Englund poseduje zares enega boljših glasov v metalu, saj zlahka prek njega izrazi marsikatero čustvo, pa naj gre za otožnost, melanholijo, jezo, žalost, depresijo, ... Englund je pravzaprav pravi "soul" metal vokalist, ki morda nekoliko spomni na močnejšo verzijo Chrisa Cornella (Soundgarden). Intrpretacija besedil je vsekako blesteča in tako vživeta kot uspe morda le še Warrelu Daneu (Sanctuary, Nevermore, solo).
Torn tako še zdaleč ni slab album, saj ima vse elemente, ki smo jih vajeni od Evergrey, le da gre pač za modernejšo rezličico benda. A kljub temu si ne morem pomagati, da ne bi pomislil na to, da če bi Evergrey z izdajo novega albuma počakali še kakšno leto ali dve, pa bi lahko pred nami imeli novi Recreation Day ali In Search of Truth.
na vrh