Gallagher, Rory: Top Priority

Rory Gallagher, velikan belega bluesa, je eden tistih glasbenikov, katerega ljubezen do glasbe ni poznala meja. Naj gre za njegovo legendarno obtolčeno Fender Stratocater, tamburico, sitar ali ustno harmoniko, je s svojo ljubeznijo in predanostjo bluesu, uspel za seboj potegniti marsikatero bolj ali manj izgubljeno dušo, ki v njegovi iskreni, mnogokrat prav naivni interpretaciji, pogosto naleti na zrcalno sliko samega sebe. Njegova dostopnost, preprostost ter iskrenost, katerih obstoj se v mačehovskem objemu glasbene industrije zdi skoraj nemogoč, z Gallagherjem predstavlja svojevrsten fenomen, katerega magično formulo je potrebno iskati predvsem v njegovem odkritosrčnem uživanju in predanosti ustvarjanju.

Top Priority je Gallagherjev najostrejši izdelek, predvsem pa daleč najbolj zloben. Kitarist po velikem uspehu Photo Finish, tudi tokrat nadaljuje s odmikanjem od svojih tradicionalno blues folk zamišljenih aranžmajev. Tokrat ni niti sledu o počasnih, predvsem akustično obravnavanih skladbah, s katerimi nas je gospod sicer pošteno zabaval na predhodnih albumih. Kar nam Rory tokrat ponuja, je enostavni stari dobri umazani blues rock. S Top Priority Gallagher ostaja zvest svojemu tradicionalnemu načinu sporočanja, enostavnim besedilom, pogosto očitnega avtobiografskega značaja, kar ga dela zelo dostopnega slehernemu poslušalcu, kjer pogosto ne moremo mimo občutka, da se kitarist "muči" samo za nas. Kaj več si od izvajalca, poleg neverjetnega čuta za toplino in razumevanje, ki ga nam Rory tako nesebično podaja, praktično ne moremo želeti.

Rory nas na izlet najprej povabi s divjim rockanjem Follow Me, s katerim se nam že na začetku v grobem oriše osnovna podoba albuma. Energična skladba po zaslugi udarnega McAvoyevega basiranja ter odločnega bobnarskega beata, brezsramno kriči od želje po Gallagherjevi kitarski zlobonamernosti. Žlehtnoba, ki se ji ne da upreti. Za vse tiste, ki si po tem začenem opozorilu še drznete drezati naprej, je tu Philby, kjer Rory s svojim mojstrskim obvladovanjem električnega sitarja, olje na ogenj priliva s dodajanjem tipičnega vzhodnjaškega priokusa. Ta odlični umazani blues ponovno zrcali kitaristov neverjetno širok spekter izražanja, s katerim preseneča iz albuma v album. Ali pač! Namreč tu vas že čaka po začetnemu "svinjanju" zelo dobrodošla lahkotnejša Wayward Child, polna optimizma, tipičnega za Roryevo zmedeno dušo. Skladba ki poka od pozitivne energije, svoj vrhunec doseže s igrivim mojstrstvom zaključne kitaristove solo točke, briljantno spremljane s strani ritem sekcije McAvoy – McKenna, za katero Top Priority predstavlja šele drugo skupno sodelovanje.

Biti blueser zahteva tudi obilo humorne samokritike. Eden lepših primer le te je odlično obteženi blues Keychain, zgodba o človeku, ki se na vsak način skuša izmuzniti iz objema preteklosti. Roko na srce, kaj boljšega od I need a fast train, I'm leavin' on the double ali I'm playing no games, this ain't no water pistol, boste resnično težko našli. Za vse ljubitelje utrganih slide elementov, je tu na voljo At The Depot, rock & roll, katerega čisto nasprotje je jezna teta Bad Penny, perfekcija v vseh glasbenih pogledih. Južnjaški pristop tokrat skrbi za osnovno strukturo skladbe, medtem ko se Rory v iskanju novih odkritij ponovno loti sitarja. S Just Hit Town boste primorani dvigniti svoje riti, ter se pripraviti na eksplozijo pravega "bad ass" boogie blues rocka, ki vas bo hitro popeljal do novega orgazma. Seks in alkohol z roko v roki hodita tudi skozi Of The Handle, s katero prispemo do kritične točke, na kateri so vaša ušesa dokončno potrebna temeljite deratizacije. Ta energični in vznemirljiv album se zaključi s poskočno Public Enemy No.1, močno inspirirani od Roryeve ljubezni do gangsterskih filmov, zaradi katerih v zaključku albuma celotna zadeva mogoče malce zaide iz zamišljenega okvira. Kljub tej majhni "nevšečnosti" Gallagher s Top Priority pripravi enega bolj vznemirljivih trenutkov v zgodovini blues rock glasbe.