Jethro Tull: Too Old To Rock'n'Roll: Too Young To Die!

Eno izmed vprašanj na katere Ian Anderson v intervjujih še danes pogosto odgovarja se glasi: so Jethro Tull res prestari za rock 'n' roll? Precej neokusno, tako rekoč skorajda groteskno vprašanje, tudi za današnje čase, ko se jim leta, vsaj v glasbenem smislu, komajda poznajo in so na srečo še vsi člani skupine čili in zdravi. Tistega, zdaj že davnega, leta 1976, ko so bili tako rekoč na vrhuncu svojih glasbenih in drugačnih moči pa so s tem duhovitim naslovom in po vzdušju nič manj razposajenim albumom, ki je bil zlasti lirično popolnoma v njihovem sarkastičnem stilu, še enkrat vrgli rokavico tedanjim glasbenim kritikom, ki so na njih kljub relativni mladosti že začeli gledati kot na nekakšne glasbene dinozavre. Kritiki ta album seveda niso preveč navdušeno sprejeli, pravzaprav so ga v pričakovanju skorajšnjega prihoda punka z naslado raztrgali. Ena izmed posledic je, da tudi večina ljubiteljev skupine še danes nanj gleda kot na enega izmed šibkejših albumov iz njihovega "zlatega" obdobja, ko so eden za drugim izdajali tako rekoč same izvrstne albume.

Tudi sam sem rabil kar nekaj časa preden se je ta album usidral v mojem srcu kot eden njihovih najljubših albumov (vendar ne najboljših!). Tisto, kar moti večino ljubiteljev skupine je po mojem mnenju predvsem to, da so se tokrat kljub kopici orkestralnih aranžmajev in akustičnih vložkov, katerih tudi tokrat ne zmanjka, znova vrnili h krajšim ter bolj bluesovsko/hard rockovsko usmerjenem zvoku, ki je prevladoval na njihovih zgodnejših delih ter se odpovedali progresivno usmerjenim in kompleksno zasnovanimi kompozicijam v stilu epov kot so bili "Thick As a Brick" (1972), "A Passion Play" (1973) ali "Baker St. Muse" (Minstrel In The Gallery, 1975) kot tudi slehernemu kančku popa, vplive katerega je bilo moč najti na albumu "Warchild (1974). Večina del tokrat zveni veliko bolj lahkotno. Ta zaradi svojega pogosto veselega in šegavega vzdušja, predstavljajo precejšen kontrast glede na relativno mračni predhodnik "Minstrel in The Gallery". Kljub temu, da je bilo le nekaj mesecev razlike med njunima izidoma, bi bila razlika med obema albuma težko bolj očitna.

"Too Old To Rock'n'Roll" predstavlja najtesnejše sodelovanje pri pisanju orkestralnih aranžmajev med Ianom in Davidom Palmerjem, ki pa so kljub številčnosti vseeno podrejeni hard rockerski plati skupine, ki je tokrat spet bolj poudarjena saj drugi glavni adut skupine, Martin Barre, ne skopari s svojimi naelektrenimi kitarskimi mojstrovinami. Nekaj zaslug za spremembo zvoka ima gotovo tudi ameriški basist John Glascock (prej član flamenco rockerjev Carmen), ki je zamenjal nepozabnega zabavljača Jeffreya Hammonda-Hammonda. Glascock se je s svojim dokaj originalnim stilom igranja izkazal za odlično zamenjavo, še več, po mojem mnenju je bil kar najboljši basist v njihovi zgodovini. Zato je še toliko bolj žalostno to, da je revež že po treh letih od izida tega albuma umrl zaradi zapletov pri srčni operaciji ter se tako poslovil ravno v svojih najbolj ustvarjalnih letih. Pohvaliti gre Ianovo nadvse lepo potezo, da je ponovno izdajo albuma posvetil prav njemu.

Pomembno je omeniti tudi to, da je bil "Too Old To Rock'n'Roll" prvotno zasnovan kot mjuzikal oziroma rock opera, ki bi predstavila življenje ostarelega rockerja/motorista s konca 50ih, ki 20 let kasneje živi v nostalgiji po "starih dobrih časih", ko je bil še "glavna faca". Vse skupaj se je na koncu prelevilo v konceptualno satirično samoparodijo s katero so si ponovno privoščili glasbene kritike, ki še enkrat niso razumeli sporočila. Le katera skupina bi imela namreč toliko jajc, da bi se upala privoščiti toliko ironije na lasten račun (priznati je treba, da si niti The Who niti ELP niso privoščili kaj takšnega, čeprav so bili oboji vedno nagnjeni k temu).

Večino bo verjetno zanimal kratek povzetek koncepta, ki je po mojem mnenju še danes precej duhovit in se dobro ujema tako z glasbo kot samim vzdušjem. Osrednji protagonist zgodbe je ostareli rocker Ray Lomas, katerega so povozili novi družbeni trendi in je še eden zadnjih, ki ostaja zvest svojim glasbenim idealom. Nekega dne se udeleži dekadentnega TV kviza, kjer zadane glavno nagrado ("Quizz Kid"). Vendar pa so se družbeni trendi tako spremenili, da denarja sploh ne more porabiti na takšen način kot bi si ga želel. Potem, ko ga naslednji dan povabijo na naslednjo etapo nagradne igre, se napoti v izjemno drag hotel ("Crazed Institution"), kjer pred vrati naleti na lahko, bogato in razvajeno deklino, ki jo zanima predvsem zajetnost njegove denarnice ("Salamander"). Salamander prisede v taxi ter povabi Raya na njeno privatno zabavo ("Taxi Grab"). Toda, še preden se Ray odloči sprejeti njeno povabilo, izstopita pred lokalom. Tam lahka teta pusti Raya samega za šankom potem, ko mu prej naroči naj jo počaka ob dogovorjeni uri. Tu Ray naleti na enega izmed znancev iz "starih dobrih časov" ter se ob vrčkih pijače z njim zaplete v dolgo debato ("From a Dead Beat To an Old Greaser"). Čez eno uro Ray zapusti zamorjenega kolega, kateremu še prej sporoči, da ta živi v preteklosti ter se napoti na mesto, kjer sta bila dogovorjena s Salamander. Slednje seveda ni od nikoder in čez uro se izigrani Ray, preklinjajoč odpravi domov ("Bad-Eyed And Loveless").

Naslednji dan začne na vlaku spet sanjariti o starih časih, ko je bil še glavna "faca" in so se dekline kot za stavo lepile nanj ("Big Dipper"). Po povratku na dom se s svojim starim motorjem po imenu Doris poda na nočno vožnjo, kjer med godrnjanjem izgubi pozornost, doživi prometno nesrečo (zelo verjetno je poskušal narediti samomor) ter se v težkem stanju znajde v bolnici ("Too Old To Roc'n'Roll : Too Young To Die"). Med njegovim okrevanjem se na sceni pojavi nova rockerska superskupina, ki poskrbi da se glasbeni trendi spet zasukajo v Rayev prid. Ko se slednji vrne iz bolnice se ponovno počuti sprejetega in pomlajenega ("Pied Piper"), čemur botruje tudi plastična operacija po nesreči, ki ga naredi dvajset let mlajšega. Po vožnji z eno izmed lahkih mladenk in živahni noči v njegovem domu začne razmišljati o tem, da življenje konec koncev le ni tako slabo ter, da so se mu odprle nove perspektive ("The Chequered Flag (Dead Or Alive)"). Kmalu zatem je povabljen na snemanje svojega solo albuma. Štorija se konča z napovedjo njegove nove vloge kot novopečenega rock zvezdnika. Posamezni prizori iz koncepta so ujeti v duhovitem stripu. Nadvse originalna ideja, ki jo marsikdaj pogrešam.

Ob tem ne gre prezreti, da se primerjave med Rayem in Ianom Andersonom ponujajo kar same po sebi saj je Rayeva podoba tako na naslovnici kot v stripu neverjetno podobna Ianovi. S tem se nadaljuje Ianova mitološka podoba osrednjega lika skupine, ki jo je ustvaril že na "Aqualung" (1971). Kljub temu pa je Ian že večkrat zanikal, da bi šlo za avtobiografsko delo saj je bil takrat še mlad (29 let). Glavna srž koncepta je bila predstaviti, kaj bi se zgodilo, ko glasba skupine ne bi bila več popularna ter bi jo nadomestili stalno menjajoči glasbeni trendi, vendar bi se na koncu, ne glede na vse, zmagoslavno vrnila iz pozabe.

Pa preidimo h glasbi. "Quizz Kid" je duhovit hard rocker, ki vsebuje posmehljiv akustičen uvod z dobrimi orkestralnimi aranžmaji in šegavim refrenom. Znotraj se nahaja tudi osrednji motiv albuma, ki se ponovi tudi v naslovni skladbi. Ko v velikem slogu vpadeta še glavna centra njihove moči, se pravi Ianove solaže na flavti in Martinov kitarski rifing, smo priča njenemu energetskemu vrhuncu. Poleg izvrstnih kitarskih pasaž in odličnega akustičnega vložka ves čas navdušuje tudi Ianovo konstantno spreminjanje barve glasu. "Crazed Institution", folk rockovska akustična balada, je še ena burleskna stvaritev (sploh kar se tiče besedila), ki vsebuje vrsto šegavih pasaž na flavti, nabrito kitaro, bluesy ritem in odličen klavir. Še ena izmed vrste akustičnih folk balad na albumu je "Salamander", ki je tudi eden izmed njegovih glavnih biserov. Zlasti navdušuje odličen uvod na akustični kitari. "Taxi Grab" je navit, bluesovsko začinjen, hard rocker. Pasaže na ustni harmoniki mu dajejo izjemen pridih. Še bolj pa navduši lepo prepletanje električne in akustične kitare. "From A Dead Beat To An Old Greaser" je solidna balada, ki je posvečena beatniški generaciji (Jack Kerouac & Co). Nabita je z izjemno nostalgijo in emocijami, ki jo ustvarja Ianov melanholični vokal, podložen na orkestralnih aranžmajih, saksofonskih pasažah ter umirjeni kitari. Sledi še en bluesovsko obarvan eksperiment, akustična balada "Bad-Eyed And Loveless", ki je po mojem mnenju najšibkejše delo na albumu z nekaj, za Ianove razmere, dokaj visokimi vokalnimi poskusi. Veliko bolj zanimiva stvaritev pa je "Big Dipper", ki je eno boljših del, kjer imamo opraviti še z enim dobrim hard rockerjem, katerega odlikuje energičen rif prelit z duhovitimi pasažami na flavti ter soliden refren. Naslovna skladba se je z leti ustalila kot edina klasika s tega albuma, čeprav ne ponuja kdo ve kakšnih presežkov. Njena glavna odlika je predvsem vzdušje, ki se ves čas spreminja od posmehljivega do žalostnega. Ianu se na vokalu v vlogi spremljevalne pevke pridruži tudi Maddy Prior (Steeleye Span), ki da osrednjemu refrenu še nek dodaten čar. Ves čas prevladuje dramatično menjavanje motivov z obširnimi orkestralnimi aranžmaji in klasičnim kitarskim rifom. Samoironijo zaključi izvrsten verz "you are never too old to rock'n' roll". "Pied Piper" je folk rockerska balada z izjemno pozitivnim vzdušjem, odličnim refrenom ter okusnimi orkestralnimi aranžmaji, kjer kraljuje klavir. Zveni kot srečen zaključek kakšne filmske drame, ko glavni protagonist začne novo življenje. Še eno izmed boljših del. "The Chequered Flag (Dead Or Alive)" je izvrsten zaključek, ki je zapolnjen z obširnimi orkestralnimi aranžmaji, vsebuje pa tudi odličen refren. Ianov vokal tokrat ne vsebuje niti kančka cinizma. Delo, ki ga nasplošno odlikuje izjemna subtilnost.

Obe bonus skladbi na ponovni izdaji sta zelo solidni. "A Small Cigar" je preprosta akustična folk balada z odličnim zaključkom na klavirju, ki deluje kot satira na znamenitega britanskega buldoga. "Strip Cartoon" pa je celo eno najbolj duhovitih del v njihovi karieri, kjer bodo prišli na svoj račun zlasti vsi ljubitelji Martinovih kitarskih mojstrovin.

So torej Jethro Tull s tem albumom res začeli igrati s polovico svojih moči in sebe obravnavati kot ostarele glasbene prdce, ki so že v zatonu svoje kariere kot je mislila glavnina tedanjih glasbenih kritikov? Zelo, zelo daleč od tega. Album je nabit z energijo in odličnim vzdušjem od začetka do konca, čeprav je precej bolj predvidljiv kot smo ponavadi vajeni od njih. Mislim, da je glavni nosilec albuma, vselej prezrti Martin Barre, ki ga s svojim kitarskim prispevkom uspe dvigniti iz sive povprečnosti ter ga narediti všečnega tudi za tiste, ki jim bolj kot progresivni rock ali folk rock dišijo tradicionalno bolj neposredne oblike rock glasbe. "Too Old To Rock'n'Roll" niti slučajno ne sodi med njihove mojstrovine, vseeno pa gre za zelo soliden in prezrt album, ki ima eno izmed najboljših vzdušij v njihovi zgodovini. S "Too Old To Rock'n'Roll: Too Young To Die!" so se Jethro Tull za hipec ozrli nazaj na svojo do tedaj prehojeno glasbeno pot, obnovili baterije ter se strumno napotili v eno izmed najbolj vznemirljivih obdobij njihove kariere, kjer so šli po navdih na rob gozdnih poti in kmečkih obrti.