Exsilium: Too Many Years of Silence

Black metal je na slovenskih tleh vsekakor eden močnejših metal žanrov, res pa je, da večina njegovih predstavnikov igra klasični black metal in ostaja zvesta norveškim koreninam žanra. Na surov in prvinski zvok black metala danes tako prisegajo Somrak, Dalkhu, Grimoir, Naberius in drugi, manj pa je zasedb, ki elemente black metala spajajo s prvinami drugih žanrov. Eni takih so na primer avantgardni Dekadent, predstavniki večje žanrske pestrosti pa so tudi Exsilium, ki na prvencu Too Many Years of Silence black metal osnovi dodajajo primesi folk/pagan metala.

Naslov albuma je še kako primeren – Exsilium so namreč leta 2007 posneli dobro sprejeti demo Into the Exile, nato pa je okrog njih, z izjemo manjšega števila koncertov, zavladala tišina. Tišina je v Exsilium taboru trajala do leta 2011, ko jo je kot grom razbil prihod dolgo pričakovanega prvenca. Da so bila leta tišine zares predolga se je očitno zavedal tudi bend in se albuma ni lotil polovičarsko. V prvi vrsti za to poskrbi čista, jasna in pompozna produkcija Žige Zmazka in Jana Šviglja (Negligence Studios), ki z močjo in prepričljivostjo zvoka skladbam vdihne občutek borbene epskosti. Že v prvem komadu From Red to Black se tako razbohoti svet Esxilium v vsej svoji veličini – srditi bojni ritmi, udarne kitare, melodične heavymetalske solaže ter surov vokal, ki himnično zmagoslavje doseže s čisto odpetim delom v zaključku. Na izjemno razgibanost komada kaže začetna eksplozija black metal surovosti, nato pa osrednja kitarska solaža, ki se izjemno učinkovite prelije v melanholični, epski vokalni vrhunec komada.

Že v naslednji skladbi Exsilium pokažejo še en močan adut albuma; klaviature na albumu na moje veliko veselje ne zvenijo kičasto, niti se ne silijo z oponašanjem ljudskih inštrumentov, temveč glasbo dopolnjujejo in jo bogatijo ter dodajajo atmosfero. Na folk/black metal »dvojnost« prvič pravzaprav opozori šele Heathen Blood, v katero nas popelje zvok dromlje (glasbilo, ki se ga drži med zobmi in nanj brenka), ploščo pa nekako na polovico preseka inštrumentalna Zora, v kateri nase zopet opozorijo čudovito skomponirani klavirski deli in zopet dokažejo, da je njihov prvotni namen nadgradnja kitarske in ritmične osnove benda. Enega najmočnejših trenutkov albuma brez dvoma predstavlja mogočna himna v slovenščini Slava, ki se bohoti pod težo melodičnih kitarskih linij, nalezljive ritmične strukture, gromkega zborovskega petja in neverjetno prepričljivega besedila. Slovensko besedilo v okolju Slave pravzaprav deluje tako dobro, da je velika škoda, da ni na plošči več slovenščine. Žal plošči proti koncu zmanjka nekaj sape, saj druga polovica večinoma ne dosega kvalitete prve polovice. »Slovenski brat« Slave, Vinotok, ni tako prepričljiv kot »sestra«, naslovni skladbi pa kot nekakšni žanrski zmesi zaradi nekoliko slabše izvedbe in pustih idej ne uspe povsem upravičiti imena nosilne skladbe.

Na Too Many Years of Silence je Exsilium uspelo odlično združiti svetova folk in black metala. Pri Exsilium, hvala slovanskim bogovom, ni prostora za brezumne pivske in veseljaške pesmi, saj se zasedba tematike loteva z veliko mero resnosti. Tudi zaradi tega si resnično želim, da bi zasedba v prihodnje razširila prostor za »slovenskost.« Zaradi odlične Slave in solidnega Vinotoka bi se to plat gotovo splačalo še bolj raziskati. Predvsem pa upam, da do naslednjega albuma ne bo preveč let tišine.