Verjetno si tudi največji optimisti med njihovimi privrženci niso predstavljali, da se bodo Lucifer's Friend, kultni nemški progresivni hard rockerji, ki so v svoji dolgi karieri menjali glasbene stile kot za stavo, še kdaj združili in posneli nov studijski album. Njihova zadnja združitev, ko so leta 1994 pod imenom Lucifer's Friend II posneli album »Sumo Grip«, nato pa spet 'poniknili', je bila namreč neuspešna in zdelo se je, da bodo od tedaj naprej za vedno pripadali 'starim dobrim časom'. Leta 2014 je legendarni pevec John Lawton, njihov originalni vokalist in edini Anglež v tem nemškem bandu, ki si je svetovni sloves prislužil kot član Uriah Heep, oznanil, da se bodo Lucifer's Friend združili v originalni postavi ter začeli snemati nov studijski material.
Žal je v tem času preminil originalni bobnar Joachim 'Addi' Rietenbach, medtem ko originalni klaviaturist Peter Hecht ni želel sodelovati pri združitvi originalne zasedbe. Klaviature na 'hibridnem' albumu »Awakening« (2014), ki je vseboval na novo odigrane stare skladbe in nekaj novih stvaritev, je odigiral kar originalni kitarist Peter Hesslein. Namesto Rietenbacha se je za bobnarsko postavitev usedel Stephan Eggert, medtem ko se je za klaviaturami znašel »Sumo Grip« povratnik Jogi Wichmann. Lawton, Wichmann, Eggert, Hesslein in originalni basist Dieter Horns so se odpravili v studio in posneli nov album z naslovom »Too Late to Hate«, ki nadaljuje njihovo bogato tradicijo mešanja različnih glasbenih stilov.
Lucifer's Friend, ki so svojo pot leta 1968 začeli pod imenom Asterix, so namreč skozi celotno kariero sloveli po popolni zvočni nepredvidljivosti, saj je skoraj vsak njihov naslednji album vseboval drugačen glasbeni slog, večinoma pa so se pečali s progresivnim rockom, soulom ter hard rockom (na začetku sedemdesetih), jazz fusionom (na sredini sedemdesetih) ter heavy metalom (na začetku osemdesetih, ko so 'za rep' ujeli NWOBHM sceno), medtem ko mračni istoimenski prvenec iz leta 1970 cenijo predvsem ljubitelji doom metala in zgodnjega heavy metala.
Tudi »Too Late to Hate« vsebuje mešanico različnih stilov s poudarkom na melodičnemu hard rocku, kjer ne manjkajo šelesteče pasaže na hammond orglah, mogočne kitarske pasaže, bravurozne solaže in Lawtonove še vedno občudovanja vredne pevske predstave. Johnov vokal je, kljub dopolnjenemu sedemdesetemu letu, še vedno neverjetno močan in prožen ter je pravzaprav ključen za to, da »Too Late to Hate« enostavno ne more izpasti slabo, kljub temu, da vse skladbe na njem niso enako zanimive. Otvoritveni dosežek, »Demolition Man«, je melodični heavy rocker z nekaterimi neobičajnimi zvočnimi domislicami kot je občasna uporaba vokoderja, medtem ko zvočno tradicijo ohranjajo nabrušene kitarske pasaže nad katerimi avtoritarno poveljuje Wettonov mogočni vokal, medtem ko sintetizatorske teksture zvenijo kot da bi bile pobrane naravnost iz osemdesetih.
Romantični, a obenem še vedno udarni »Jokers & Fools« bo s svojim melanholičnimi kitarskimi frazami in subtilnimi klaviaturskimi pasažami z vrhuncem v epskem refrenu marsikoga v trenutku spomnil na nepozabno Lawton ero Uriah Heep, čeprav ima Hesslein precej drugačno kitarsko tehniko kot 'vah-vah' mojster Mick Box. »When Children Cry« je socialnobuditeljski hibrid med energičnim rockerjem in čutno power balado, ki na krilih Lawtonove fenomenalne, do konca vživete pevske predstave izpade precej boljše kot bi v domeni kakšnega manj veščega in ne tako talentiranega pevca. »Straight for the Heart« je spodoben melodično usmerjeni težki rocker z retro pridihom osemdesetih, vendar brez kakšnega posebnega šarma, medtem ko ima »Tell Me Why«, ki bo najbolj zanimiv vsem častilcem Lawton era Uriah Heep, predvsem na račun klavirskih aranžmajev, nekoliko bolj bluesovski pečat. Rahlo funkovsko začinjeni »Don't Talk to Strangers« vsebuje epski refren in predstavlja enega izmed najbolj zanimivih trenutkov na albumu. Brez Lawtonovega vokalnega vložka bi bil to verjetno povsem povprečen dosežek, tako pa ga je v užitek poslušati od začetka do konca.
V AOR usmerjeni »I Will Be There« vsebuje epska večglasja, ki so popolnoma v stilu Uriah Heep z vrhuncem v melodičnem refrenu. Pravzaprav celotna skladba ponuja kar dober odgovor na to, kaj bi se zgodilo, če bi Lawton pri Uriah Heep vztrajal skozi osemdeseta. »This Time« je katarzična power balada, ki na krilih Lawtonovih vokalnih mojstrovin izpade hudičevo dobro, čeprav po inštrumentalni plati, če se odšteje ganljive pasaže na hammond orglah, ni nič posebnega. John je pač eden tistih redkih pevcev, ki bo iz vsake ljubezenske balade, ne glede njeno strukturo in besedilo, ustvaril poslastico.
»Tears« je čisti AOR z ultramelodičnim refrenom in pozitivističnim utripom, ki meji že na pop rock in bo enako všeč tako ljubiteljem Uriah Heep in skupin kot so Mike + The Mechanics. Na »Sea of Promises« spet zavladajo hardrockerske kitarske pasaže in masivne plasti hammond orgel, medtem ko se Lawton vrne k borbenemu pevskemu pristopu. »Brothers Without a Name« se s svojo nostalgično naravo, svečanim refrenom, epsko kitarsko solažo in Lawtonom na čustvenem vrhuncu uvršča med »Too Late to Hate« vrhunce. Na koncu se v obliki bonus skladbe nahaja še kratka balada »When You're Gone (Live), ki bi sicer bolj spadala na zaključek koncertnega albuma.
Lucifer's Friend so s »Too Late to Hate« ustvarili impresiven 'vrnitveni' album, ki predvsem s pomočjo izjemnega vokalnega talenta (še vedno) neverjetnega Johna Lawtona izpade boljše kot bi večina pričakovala od skupine, katera je bila že tolikokrat odpisana. Tokrat so se odločili za retro produkcijo ter pretežno hardrockerski oziroma melodičnorockovski pristop, medtem ko je progrockovskih in metalskih elementov le za ščepec, obenem pa je na »Too Late To Hate« kar nekaj trenutkov, ki spomnijo na Lawtonovo obdobje z Uriah Heep. Škoda, da veliko ljubiteljev dobrega rocka sploh še ni slišalo za Lucifer's Friend, medtem ko so njihovi stari albumi na policah trogvin še naprej kar precejšnja redkost. Morda se bo tovrstno stanje po izidu »Too late To Hate«, ki je izšel pri samostojni založbi skupine, vsaj nekoliko spremenilo na boljše, kar je najmanj kar bi si Lucifer's Friend zaslužili.
na vrh