Legendarni The Who so aprila 2017 izvedli edinstveni nastop v prestižni londonski dvorani Royal Albert Hall, kjer so prvič v svoji dolgi in slikoviti karieri 'v živo' odigrali celotno rock opero »Tommy«. Med prejšnjimi koncertnimi poskusi obuditve celotne »Tommy« mojstrovine so vselej izpustili dve ali tri skladbe, toda tokrat so bili odločni, da vse skupaj odigrajo od začetka do konca, brez izpuščenih kompozicij. Morda je bila glavna motivacija ta, da je šlo za dobrodelni koncert, katerega izkupiček je šel organizaciji, ki skrbi za najstnike z rakavimi obolenji.
Po zaključku celotne »Tommy« sage so The Who v drugem delu publiko razveselili tudi z izvedbami nekaterih svojih najbolj priljubljenih zimzelenov med katerimi pa tokrat začuda ni bilo »My Generation«. Kljub temu neobičajnemu 'primanjkljaju' je prav ta, zaključni del, postregel z vrhunci večera v podobi nesmrtnih The Who klasik na čelu z »I Can See For Miles«, »Love, Reign O'er Me«, »Baba O'Riley« in »Won't Get Fooled Again«. The Who oziroma to kar je ostalo od njih v podobi obeh 'neuničljivih' starih lisjakov Rogerja Daltreya in Petea Townshenda, ki sta uživala pomoč kitarista Simona Townshenda, bobnarja Zaka Starkeya in basista Jona Buttona, so bili za ta zgodovinski nastop v odlični formi, čeprav Daltrey vokal seveda ni več to kar je bil nekoč, v mlajših letih.
Roger sicer lahko še vedno odpoje nekatere skladbe tako kot v 'starih dobrih časih', medtem ko ima drugje, razumljivo, več težav, a se še vedno znajde boljše od marsikaterega pevskega vrstnika. Sicer pa njegova karizma ostaja neomajna, kar je do izraza prišlo tudi med njegovimi nagovori publiki, kjer je omenil, da celotni »Tommy« koncept sedaj doživlja na povsem drugačen način kot ga je pred skoraj petdesetimi leti, saj je zgodba o Tommyu zanj po javnem oznanilu o zlorabi v otroštvu o kateri je dolga leta molčal pridobila precej bolj oseben pečat. Tudi zato je priznal, da mu je dela s tega albuma precej težje peti kot pred davnimi leti, ko je vse skupaj nekako potlačil v podzavest. Po inštrumentalni plati temu koncertnemu dokumentu ni moč ničesar očiteti; Pete Townshend še vedno ostaja poglavje zase na kitari, čeprav je njegov mlajši brat Simon že zdavnaj prerasel status 'pridnega učenca', medtem ko Starkey in Button po najboljših močeh nadomeščata odsotnost žal že dolgo pokojnih predhodnikov, se pravi Keitha Moona in Johna Entwistlea. Sicer pa se je celoten band strogo držal čim bolj zvestega sledenja originalnih verzij vseh del, zato tokrat ni bilo niti enega daljšega vmesnega inštrumentalnega jama kot se je to rado dogajalo v sedemdesetih letih.
Skoraj petdeset let kasneje po njenem originalnem izidu so The Who naposled uspeli izvesti celotno »Tommy« rock opero brez ene same izpuščene skladbe in vse skupaj začinili še z zaključnim venčkom svojih najboljših del. Roger in Pete sta tako naposled uspela uresničiti svojo dolgoletno željo, medtem ko je tudi izkupiček od koncerta tokrat prišel v roke tistih, ki najbolj potrebujejo vsakršno finančno pomoč. The Who so nekoč sloveli kot ena izmed najboljših koncertnih skupin. Z »Live at the Royal Albert Hall« brez katerega seveda ne sme ostati noben dolgoleten oboževalec njihovega lika in dela so dokazali, da se še vedno lahko pohvalijo s tovrstno laskavo označbo pa tudi to, da ne gre za noben zločin, če kdaj slučajno ne odigrajo »My Generation«.
na vrh