Možakar še naprej poglablja in razvija svoj princip, ki znova temelji na imenitnem združevanju elementov popa, rocka, dalmatinskega melosa in svetovne glasbe. To počne znova prefinjeno, mehko, z velikim občutkom in brez kančka pretencioznosti. Svojo večplastno vizijo figuriranja in oblikovanja skladb, pa seveda umetelno dirigira ter brez večjih pretresov kroti s fenomenalnim, visoko čutečim petjem, kjer verzi brez moči kljubovanja v trenutku oživijo.
Je bilo mar težko? Glede dirigentske kontrole, da. Ta je morala biti čvrsta, da so ideje vzniknile v zahtevanem dometu artizma Gibonnijeve glasbene ekspresije. Glede na arzenal opcij, kjer si lahko Gibonni izbira med več producenti, več studii, več glasbeniki, ki lahko tvorijo jedro spremljevalne skupine in seveda gostujočimi zvezdami, pa stvar deluje precej bolj preprosto. Vendar kot rečeno. Potrebna je trda roka oziroma odločno zamahovanje z dirigentsko palico, kar pa je Gibonniju očitno nadvse domače opravilo, ki ga je že davno osvojil.
In kdo vse je zapustil gostujoče pečatne sledove na albumu "Toleranca"? Soul in R&B pevka May Azucena, raper Masta Ace (Toleranca), The London Comunnity Gospel Choir (tega so si izposojali tudi Elton John, Paul McCartney, Depeche Mode, George Michael, Madonna). Tu sta legionarja basist Jani Hace (Siddharta) in kitarist Vlatko Stefanovski (Leb i sol), pevec Damir Urban (Urban & 4, ex-Laufer). Paleta producentov Nikša Bratoš, Dejan Orešković, Marijan Brkić in Ante Gelo. In nenazadnje zvokovne obdelave na lokacijah več studiev, ki obsegajo Novo mesto, Zagreb, Split, Adelaide, New Yorku in famozni Real World studio Petra Gabriela v mestu Bath (Velika Britanija).
Skladbe na albumu Toleranca lahko grupiramo v tri kategorije. Prve so tiste, ki sodijo v rang pop rocka z obilo značaja svetovne glasbe, kjer je jasno izpostavljen zahodnoevropski anglo-ameriški princip izražanja, z umerjenim (občasnim) ščepcem dalmatinske kozmetike, ki v ničemer ne zmoti in skladno dopolnjuje izraznost skladb. To je recimo rokovsko poudarjena Žeđam z izredno močnim refrenom, kot tudi pospešena in razgibana Opet si bogu drag, opremljena z bogatim aranžmajem pihal. Vrata do nas prevzema s svojo umirjenostjo in čutnostjo Gibonnijevega vokala v prefinjenem sozvočju plastovitega aranžiranja enega glavnih primatov albuma, ko govorimo o anglo-ameriški izraznosti v pop rocku. To velja tudi za odlično balado Zamoli me, kjer Gibonni najbolj prefinjeno združuje elemente svetovne glasbe po vzoru velikanov kot sta Sting ali Peter Gabriel. To počne sebi lastno, kot mož ozadja drugih rojstnih koordinat stare celine, ob tem pa znova mojstrsko izkorišča moč zborovskega petja, s katerim je opremljen album. V to kategorijo sodi tudi skladba Vesla na vodi. Poleg dovršeno definirane in jasno izpostavljene melodične naveze kitica - refren, ugaja v tej skladbi še zlasti vključitev motiva (prehod med refrenom in kitico) uporabljenega na sintetizatorjih, ki vabi k spogledovanju z retro vzgibi zgodnjih pionirjev rock glasbe, ki so prvi uporabljali mooge, kot so to Ken Hensley (Uriah Heep) v skladbi Sweet Loraine, ob tem ne moremo zaobiti tudi čudodelnih rok Keitha Emersona (ELP), pa kasneje v oprecej bolj profilirano artistični zvočni maniri Marka Kellyja (Marillion). Poleg Žeđam, je skladba Vesla na vodi, skladba z največ anglo-ameriškega posluha na albumu. Čemu se nadaš srce moje?, je še en šolski primer spretne sredinske hoje (združevanja glasbenih vplivov) Gibbonija, kjer je bil, kot izvajalec, vedno najbolj prepričljiv in uspešen.
Druga kategorija skladb albuma, so tiste, kjer je mediteranski melos močneje poudarjen. To sta akustična Slavim ove dane što si tu, kjer Gibboni sicer "dalmatinizme" spretno "balzamira" s skorajda gospelovskimi napevi zbora. V kategorijo teh skladb sodi tudi druga balada albuma, z naslovom Vrata moje sestre.
Posebno zgodbo predstavljata na novem albumu instrumentala, ki jih lahko uvrstimo v tretjo kategorijo skladb. Instrumentalni Gibonni? Pravilno berete. Prvi je podaljšek skladbe Vesla na vodi, imenovan Mala voda. Osnovni motiv uporablja preliv ubiranja strun na godalih (violina) in deluje po melosu harmonij v blagodejni Keltščini - torej bližje barvam neo-klasicizma. Nikakor pa ne moremo zaobiti izhodnega dela tega albuma, kjer se ponovi skladba Toleranca, tokrat imenovana kot Tolerancia. Preseneča dotik jazzy Gershwinovske kozmetike, ki pragmatično obrne vodilni motiv pesmi ter ga atmosferično povsem zasuče. Pozitivno preseneti tudi odlična in prefinjena naveza s harmoniko, ki opozori enkrat več na korenine Gibonnija.
"Toleranca" je znova bolj svetel, lahkoten in veder album od predhodnika "Unca Fibre" (2006). To je prvi občutek. Nadaljnji občutek, ki ga zapusti novi album je ta, da je Gibonni svoj domet še približal standardom tujega pop rock mainstreama. Na njem je še kanček prikril značaj domačega - dalmatinskega melosa, ki preveva njegovo kariero. To je torej nov pomembno odmerjen korak, ki dopušča več zanimanja za Gibonnijevo glasbo tudi na tujem trgu - zlasti stare Evropske celine in otočja Velike Britanije. Na točkah novega albuma stari Gibo celo navije spremljavo kitar, ki je ne pomnijo predhodniki (Žeđam, Opet si bogu drag).
Generalni občutek albuma je ta, da je Gibboni še izdatneje ovil svoje mediteranske korenine v celostno podobo komercialnega "mainstream" pop rocka. Vsekakor korenin ne more tajiti, vendar delujejo nekatere izmed novih skladb zelo blizu tistemu kar počnejo priznani komercialni izvajalci v razvitem svetu anglo-ameriške pop in rock glasbe na najbolj kvaliteten način. Le da dosega Gibboni ta domet z integracijo sebi lastnega zaledja glasbenih vsebin na katerih je odraščal. Zato tudi "Toleranca" ne deluje vsiljivo ali nadležno v vsebnosti "dalmatinizmov". Album daje občutek, da Gibboni ravno v pravšnji meri "draži" z njimi. In to ga postavlja na posebno mesto, ga oddaljuje od omejenosti domačih hrvaških "mainstream" logov in zbližuje z razvitim "zahodom". Če primerjamo glasbenika z njegovimi rojaki, ki z "dalmatinizmi" krčevito posiljujejo, ostaja Gibonni za njih pravi neulovljivi as. Gibboni je torej jasno definiral svoj unikatni artizem, s "Toleranco" pa ga le še razvija in poglablja. S "Toleranco" "hrani", ohranja in širi bazo poslušalcev, z visoko kvaliteto pa kljubuje čuječnim ušesom glasbenih kritikov, ki težko odkrivajo eventuelne poteze ranga artističnih spodrsljajev.
"Toleranca" je Gibonnijeva pričakovana glasbena potešitev, nov odličen Gibonnijev studijski dosežek, nov korak naprej. Zanimivo je tudi to, da gre za "sredinsko usmerjeni pop rock" (mainstream) album naše južne sosede, za novo potrditev Gibonnijevega občutka velike kulture artizma, povsem neobremenjenim s splošno frustrirajočim obešenjaštvom hrvaškega šovinizma, česar se ne morejo Hrvatje otresti niti v glasbi. Upajmo, da bo Gibonnijeve princip postal svetel zgled vsem tamkajšnjim glasbenikom. Po vzoru velike tolerance in pragmatičnosti, kot veleva naslov novega albuma!
na vrh