In prišel je čas za novi Gamma Ray album. Izvlecimo takoj končno sodbo iz rokava. Bolj navdahnjen, kot zadnja dva studijska dosežka skupine in bliže impresijam zaporednega trojčka "No World Order!" (2001), "Powerplant" (1999) in "Somewhere Out In Space" (1998). Gamma Ray ostajajo 12. leto zapored v nespremenjeni postavi. Ta postava si je izborila zlasti v presledku delovanja med leti 1998 in 2001 visok pedigre in ceno na power metal sceni, ki je roko na srce danes manj favorizirana, kot tudi zanimiva s strani obče metalske srenje, ki prisega predvsem na bolj ekstremne veje metal žanra. A ne jokajmo zaman. To so cikli, ki se vrtijo v presledkih. Nemara pa je ravno naslov albuma "To The Metal", navkljub obrabljeni frazi, prinašalec novega cikla.
"To The Metal" je odličen album, ki vrača Gamma Ray v najboljše čase. Seveda ne prinaša več tako zanimive vsebine, kot smo je bili deležni na prelomu tisočletja, še zdaleč pa se album ne utaplja v morju uporabe že preverjenih motivov ("Majestic", 2005), kot tudi očitne uporabe klasičnih prijemov drugih izvajalcev, predvsem Iron Maiden, česar ni bilo težko ugotoviti na albumu "Land Of The Free pt. II" (2007).
Uvodna Empathy šokira z dramatičnostjo. Udari manj prijazno, brez slehernega prilizovanja, brez svarila. Po najkrajši liniji, z direktnim "krošejem"! Empathy je zanimiva zlasti zaradi nekaterih linij kitarskih melodičnih okraskov, s pridihom "arabeske", kar poudarja ledeno in apokaliptično atmosfero skladbe z lepo dozo zla. Refren je tipično "Gamma Ray-evski". Morbida čvrsto reži v razpoloženju, zlasti zaradi sočne produkcije in razvoja dogodkov srednje hitrega tempa. Riffi delujejo kataklizmično, našopirjeno, ritem čvrsto oprime in stisne v svoje nedrje kitarsko riffanje. Kar je najbolj zanimivo pri teh opazkah, pa je navita bas linija, kot je ne gre pomniti v tipu takšne power metal produkcije Gamma Ray kariere, kjer navadno v zvoku prevzemajo pobudo naprej našpičene kitare in kotaljenje dvojne bas boben "bule". Bas linija je na albumu večkrat razločno in jasno slišna, kar bogati zvočno dinamiko ter samo dramo skladb. Empathy je zanimiva tudi zato, ker ne gre za hitrostno navit komad, kar bi pričakovali na poziciji otvoritve albuma. Z zelo podobno energijo, aranžmajem in produkcijo se kasneje na albumu približa Empathy tudi skladba Mother Angel, ki se med skladbami še izdatneje spogleda s koreninami klasičnega Judas Priest riffa.
V skladbi vedrega refrena Time To Live, impresionira Zimmermann s svojo virtuoznostjo in občasnimi eskapadami vpletanja triol s katerimi razgibava delo dvojne bas boben stopalke (kitica).
All You Need To Know, druga skladba po vrsti, na kateri gostuje "odišavljeni in metala očiščeni budist" Michael Kiske (ex-Helloween, Place Vendome), pričara v refrenu tipični himnični napev, blizu melosa Edguy, ali tistega kar slišimo v projektu Avantasia. K temu veliko prispeva barva Kiskeja, katera sodi v kategorijo Tobiasa Sammeta, sicer pevca Edguy. Zaradi izposoje redosledja besed v verzih refrena, se lahko kdo obdregne v skladbo One With The World ("Sigh No More", 1991). To je drugo sodelovanje Michaela Kiskeja z Gamma Ray po letu 1996, ko je Kiske prispeval vodilni vokal za skladbo Time To Break Free ("Land Of The Free", 1996).
Kot okarakterizira kontrast strupeno pospešene in arogantne kitice, ki jo vodi na vokalu Hansen, z omenjenim pompom samega refrena skladbe All You Need To Know, lahko to dualno zasnovo opremljenosti skladb spremljamo tudi v drugih skladbah albuma. Klasična Gamma Ray embalaža, bi rekli. Ta embalaža je nadeta skladbi Shine Forever. Tu v kitici skupina še dodatno pritisne na plin in pravzaprav razvije v tej točki najvišjo hitrost in domet agresije albuma. Kot takšna bi še posebej učinkovito vžigala na sami poziciji št. 1. redosledja skladb tega albuma. Način Hansenovega petja v kitici Shine Forever dokazuje zakaj ta mojster tudi danes še vedno lahko izvaja na odrih sveta Helloween klasiko Ride The Sky. Dodatek "cookie monster" vokala k osnovnemu melodičnemu Kaia Hansena v kitici, dokazuje da se je trenutna večja naklonjenost ekstremnim oblikam metala, dotaknila bežno tudi Gamma Ray. Bistra popestritev. Nizanju kontrasta "agresivna kitica - spevni refren" sledi Deadlands. Melos uvodnega motiva celo bežno potegne na melos Helloween skladbe Where The Rain Grows (1994), a kompletna Gamma Ray figura je v nadaljevanju takoj z nami. V to kategorijo se brez težav prebije še Chasing Shadows, ki po bolj neposredni Deadlands še naprej učinkovito ohranja visok nivo odličnega ravnovesja udarnosti, epskega pompa in melodične izpostave vodilnih motivov. Srednji del bežnega dialoga ognjevitih solaž kitare in klaviatur (da klaviatur!) spomni na Stratovarius trike, a je trik uporabljen v "sledovih". Kot dobrodošla začimba. Hansen z vokalom vseskozi jezno grize in njegov ledeni, visoko uperjen vokal, s ščepcem značilne grlenosti, intenzivno kreira želeno polje največje moči dometa Gamma Ray metal forme. Rise v prvih nekaj sekundah uvodne otvoritve na bas kitari opomni na Iron Maiden vižo v skladbi The Clansman. Gre za še en rušilec, kjer skupina znova več kot učinkovito razvija opisani kontrast.
Na podlagi gornjega odstavka nemara že ugibate, da so skladbe oblikovane dovršeno, dosegajo melodično izpiljenost vodilnih motivov in visoko kontrastno razgibanost. Tako je težko izpostavljati to pot vrhunce albuma in je izbira osebnih favoritov tako popolna domena individualne glasbene percepcije posameznega poslušalca. In verjemite. Izbira osebnih favoritov bo to pot kar težka.
Ne pozabimo tudi na skladbo To The Metal, s srednje hitrim "kovaškim" ritmom, ki nekoliko nesrečno kliče k vzporednicam danes dodobra obledele in "bebavo otročje" Manowar napeve pumpanja mišic. S skladbo samo ni nič narobe, saj nosi svoj pravi namen in ni prva v seriji tovrstnih poizkusov skupine (Heavy Metal Universe, "Powerplant", 1999), prinaša pa manj zanimivo točko albuma. Če podrobneje prisluhneš riffu v kitici, ni težko uganiti, da nekaj podobnega krasi že skladbo Metal Gods zasedbe Judas Priest.
Zaključna No Need To Cry je poizkus oživljanja energije skladbe Shine On iz albuma "Somewhere Out In Space" (1998). Skladba je manj posrečena reč, v kateri skupina sredi akustičnih aranžmajev srednjega, mirnejšega dela izgubi rdečo nit (zlasti sili preveč v ospredje hripav, vokal basista Dirka Schlaechterja). Nasploh delujejo bolj klavrno vokalne harmonije, položene preko "izštekane" spremljave. Gotovo skladba, ki v razgibani strukturi nekoliko odstopa na albumu in prinaša sama po sebi posebnost v Gamma Ray opusu. Ljubiteljem skupine pa tu ne bo treba gojiti pretiranih skrbi, saj se bodo brez večjih težav prej, ko slej, spoprijateljili z njo. Skupina je verjetno že sama zaključila, da gre za odklon na albumu, zato je No Need To Cry smiselno vključena na konec.
"To The Metal" je uspešno ubežal občutku, ki se je oprijel v zadnjih letih Gamma Ray, da so izpeti, da jih je povozil čas in da nikoli več ne bodo dosegli nivoja zlatih dni kreativnosti. Klasičnemu skladanju naveze kitica-refren, ki je delovala na prejšnjih dveh albumih naveličano, manj navdahnjeno in očitno bolehala za akutno samorepeticijo "že povedanega", so znova dodali kopico zanimivih prehodov, mojstrsko začinjenih srednjih instrumentalnih delov, ki navdušujejo v doseganju same visoke virtuoznosti in iskrivih solističnih prepletih kitarskega dvojca Hansen/Richter. To postavlja novi album zelo blizu najbolj zanimivim Gamma Ray albumom! Še vedno manj razgiban in duhovit, kot je "Powerplant", a bolj kompleksno strukturiran album, kot neposredneje zasnovan "No World Order!". "To The Metal" bolje ne bi mogel definirati klasičnega "power metal" principa v letu 2010, s koreninami na nemških tleh. Nujna obveza za vse privržence tega žanra in vse, ki ste danes "po nesreči" slučajno pozabili, kako se v metalu streže zapeljivemu kombiniranju arogance in udarnosti, z maksimalnim izkoristkom plasirane melodije!
na vrh