The Moody Blues, legendarni praočetje progresivnega rocka, so konec šestdesetih doživljali svoj največji artistični razcvet, ko so inovativne glasbene ideje vznikale ena za drugo in so imeli še vedno pomemben vpliv na številne rockovske izvajalce svojega časa, predvsem na domačih britanskih tleh. Ti svojevrstni mojstri združevanja prelepih orkestralno-akustičnih aranžmajev, mogočnih vokalizacij ter negovalci priostrenega občutka za melodiko so s tem izdelkom dosegli enega izmed vrhuncev kariere. "To Our Children's Children's Children" je bil obenem prvi album po ustanovitvi lastne založbe Threshold Records (ime je dobila po predhodnem albumu, ki je izšel istega leta) in četrti v nizu klasičnih Moody Blues albumov s katerimi so si izgradili reputacijo pionirjev zgodnjega progresivnega rocka.
V svoji ustaljeni tradiciji so z njim nadaljevali niz imenitnih konceptualnih albumov, katerega so začeli s kultnim "Days Of Future Passed" (1967). Tokrat je bila na vrsti izjemno hvaležna tema vesoljskih poletov, katero so znotraj progresivnega rocka in psihadelike do tedaj že dodobra popularizirali predvsem space rockovski prvaki Pink Floyd, medtem ko so Hawkwind ravno tega leta vzniknili na plano s svojim studijskim prvencem. Seveda pa ne gre pozabiti tudi večnega kameleona Davida Bowieja in njegove nepozabne klasike "Space Oddity". Nekatera besedila se navezujejo na človekov pristanek na Luni, katerega je isto leto uspešno izvedla odprava Apolla 11, kar je imelo seveda daljnosežen vpliv na številne glasbene umetnike tistega časa, medtem ko se nekaj liričnih konceptov nanaša na otroke in njihovo dojemanje sveta oz. tedanjih svetovnih razmer.
V zvočnem smislu so se Moodyi še naprej držali zmagovitega recepta s katerim so posamezne aranžmaje gradili na bazi mogočnih orkestralnih zaves za katere je bil ponavadi odgovoren melotron klaviaturista in občasnega pevca Mikea Pinderja. Na albumu ne manjka tudi pogoste rabe tehnike zvočnih nasmevanj posameznih motivov zaradi katere je bilo koncertno izvajanje posameznih skladb s tega albuma izjemno zahtevno, zato se je ta le redkokdaj znašel na njihovem odrskem repertoarju. Tokrat sta bila avtorja najbolj privlačnih skladb, ki so se z zlatimi črkami zapisale med The Moody Blues zimzelene kitarist/pevec Justin Hayward ter basist/pevec John Lodge, kar je bila nekakšna uvertura v njuno uspešno skladateljsko navezo, katero bosta leta 1975 zapečatila z zelo dobrim skupnim albumom "Blue Jays".
Številne skladbe na "To Our Children's Children's Children" sodijo med njihove ambientalno najbolj dovršene stvaritve ter najlepše primerke harmoničnega združevanja simfonike, psihadelike in rocka na prelomu šestdesetih v sedemdeseta. Uverturo v album predstavlja "Higher and Higher", kateri se odpre z zvočnim efektom raketnega poleta in kateri ohranja tradicijo uvodnih del z govorjeno besedo. Njen avtor je nekoliko presenetljivo bobnar Graeme Edge, kateri je bil tudi pisec večine recitalov, čeprav jih je ponavadi prebiral klaviaturist Pinder. Navdih za besedilo izvira iz človekovega pristanka na Luni leta 1969. Energično recitiranje je opravljeno čez številne dramatične vokalizacije, iskrive kitarske fraze ter mogočna valovanja melotrona. "Eyes of a Child" je razdeljen v dva med seboj ločena dela. Prvi del je eterična in melanholična balada s prelepimi orkestralnimi aranžmaji ter nežno melodijo na akustični kitari. Besedilo pripoveduje o otroškem dojemanju človekovega pristanka na Luni ter o pomenu, ki ga bo imel ta na prihodnost človeške vrste. Drugi del poteka v precej bolj energičnem in hitrejšem tempu, medtem ko osrednja melodija na akustični kitari ostaja ista.
Med obema deloma "Eyes Of a Child" se nahaja "Floating", hecna otroška skladbica s šaljivim besedilom o organiziranih družinskih potovanjih na Luno nekje v daljni prihodnosti. Tovrstne hudomušne stvaritve z izobiljem klasičnega angleškega humorja so bile zaščitni znak flavtista Raya Thomasa, njenega avtorja in pevca. Haywardova enominutna pastoralna balada "I Never Thought I'd Lived to Be a Hundred" govori o osebi, ki se je nenadoma zavedla, da je na koncu življenjske poti uspela uresničite vse zastavljene si cilje. Njegovo nadaljevanje predstavlja "I Never Thought I'd Lived to Be a Million", ki vsebuje isto besedilo le, da se nanaša na milijon preživetih let. Solidni, a kratki inštrumental "Beyond" v katerem se mešajo psihadelični in folk rockovski okraski vsebuje številne "sekane" intervale, katere so posneli s pomočjo tehnike nasnemavanj. Z "Out And In", kjer očara eterično sozvočje med vokalno melodijo, nežnimi kitarskimi pasažami in valovanjem melotrona, nastopi prvi izmed vrhuncev albuma v katerem se izpostavijo glavne odlike neobičajne skladateljske naveze Edge-Pinder.
Fenomenalni Haywardov skladateljski dosežek "Gypsy (Of Strange And Distant Time)" pa se lahko z lahkoto razglasi za najboljše delo na albumu in klasiko simfoničnega prog rocka. Legendarni kitarist se poleg prelestnega polaganja romantičnih akordov čez dramatične valove melotrona in razburkano ritem linijo izkaže tudi z izjemnim petjem z vrhuncem v nalezljivo melodičnem refrenu, zaradi katerega ni težko uganiti zakaj je bil vedno najbolj čislan pevec izmed vseh članov skupine. Besedilo je precej žalostno in popolnoma sovpada z melanholičnim vzdušjem, saj govori o astronavtu, ki je obsojen na večno potovanje po vesolju brez vsakršne možnosti vrnitve domov. "Eternity Road" z alegoričnim besedilom o vesolju kot o večni cesti za katero nihče ne ve, kaj se nahaja za njenim naslednjim ovinkom, je po zaslugi njenega skladatelja in pevca Raya Thomasa spet nekoliko bolj pastoralno usmerjena stvaritev s tipičnim angleškim ambientalnim pridihom, izobiljem orkestralnih in akustičnih okraskov ter razposajenim tempom.
Na romantični baladi "Candle Of Life", kjer kraljujejo zapeljivi orkestralni aranžmaji in prelepa kombinatorika akordov na akustični kitari, prevzameta pevsko pobudo tako Hayward kot Lodge ter svoje poslanstvo opravita z odliko. Psihadelični "Sun Is Still Shining", kjer se Hayward preizkusi tudi v igranju sitarja in tako sledi tradiciji "tihega" Beatla Georgea Harrisona vsebuje optimistično besedilo o harmonični povezanosti Zemlje in Sonca. Zaključna klasika "Watching and Waiting" je izšla kot edini single z albuma, vendar je navkljub temu, da je melotronski aranžma soroden tistemu z njihove najbolj priljubljene klasike "Nights In White Satin" komercialno popolnoma pogorel. Ne oziraje se na tedanji ljudski odziv gre za še eno odlično stvaritev v klasični Haywardovi melodični režiji, ki kar prekipeva od mogočnih melotronskih širjav, katere so speljane okrog nežne akustične melodije ter Haywardovega srce parajočega petja.
"To Our Children's Children's Children" sodi med ključne albume, ki so izklesali simfonični progresivni rock, hkrati pa je imel nezanemarljiv vpliv na razvoj eksperimentalne pa tudi popularne glasbene scene sedemdesetih. Eden izmed artističnih vrhuncev te legendarne skupine, ki je v prihodnjih desetletjih doživela tudi to, da so vesoljske odprave za spremljavo začele poslušati njihovo glasbo (seveda predvsem "Nights In White Satin"), je bil hkrati tudi izjemno uspešen v komercialnem smislu in dodatno prispeval k širši popularizaciji progresivnega rocka. Moodyi v času njegovega izida s pojavom skupin kot so bile denimo King Crimson, Genesis, Van Der Graaf Generator in Yes resda niso bili več med največjimi inovatorji znotraj progresivno rockovske scene, a še vedno eden najbolj zanesljivih porokov vrhunske kakovosti in konsistentnosti.
na vrh