Mark »The Shark« Shelton in njegova ekipa epsko poganskih mračnjakov kultnega porekla ameriške rock in metal šole, govorimo o edinstvenih Manilla Road, ne poznajo mirovanja! Tako je po vsega dveh letih privekal na svet novi studijski album. Če znam še pravilno šteti, je »To Kill A King« skupno 21. studijski album te dolgožive skupine, ki prihaja iz mesta Wichita (zvezna ameriška država Kansas).
Brezčasen lik, ki stoji za izvrstnim ter imenitnim opusom te skupine živi dalje. Ne le na odrih, pač pa tudi v studiu. Z novo glasbo torej. S predhodnikom »The Blessed Curse« (2015) je Shelton, kot prvi in glavni komponist glasbe skupine, po dolgočasnem »Mysterium«, končno našel pravi priključek s koreninami in zlato ero, ko so Manilla Road izdajali albume »Crystal Logic«, »The Deluge«, »Open The Gates«, »Mistification«,… Ta leta so šla mimo in od Manilla Road ne smemo ne zahtevati, ne pričakovati rekapitulacije nekdanjih dni. Zahtevamo pa lahko z energijo in navdihom nabit album, kjer mrgoli izvrstnih, markantnih rifov ter preveva material mračno in epsko razpoloženje, polno mistike in okultno pogubnega drama teatra, v čemer so znali biti Manilla Road že od nekdaj veliki mojstri.
»To Kill A King« je tako, ne le silno dopadljiv naslednik kvalitetnega predhodnika »The Blessed Curse«, pač pa album ki diši za odtenek še bolj retrozvočno in išče še intenzivneje stik z zlato ero skupine.
Produkcija je seveda starinska, starokopitna in Shelton se v tem ne bo prilagodil niti za ped. Vseeno je zvok izredno živ, organski, na trenutke deluje, kot koncertni demo posnetek. Na sam zvok snare bobna se morate privadit. Znova zveni tanko, kot bi prihajal iz škatlice, a to je očitno Sheltonu všeč in tako mora biti.
»To Kill A King« je znova poln fantazije in mistike. Je album mračnih razgledov, kjer je glavni junak razpet med spletom norosti in bolečine, kjer ga izzivajo zli duhovi in napeljujejo na grešne skušnjave. Kitarske fraze in ritmi so med skladbami albuma zelo podobni. To je album, ki je nastal v relativno kratkem času in je bil tudi zelo hitro posnet. Manilla Road so od vselej pristopali do ustvarjanja novega materiala na tak način. Večina skladb je ujetih v srednji tempo razvoja dogodkov. V srednjih instrumentalnih pasažah kraljuje Shelton s svojimi slikovitimi solažami, zaigranimi na prvo žogo, zelo intuitivno in s prvinskim občutkom, ki ni doživelo nobenega naknadnega studijskega lišpanja. Znova stopa ta kleni mož v centralno vlogo tudi s svojim markantnim vokalom. Hellroadie ga tokrat dejansko podpira, bolj kot ne, le z vokalno spremljavo in ne stopa v pozicijo glavnega vokalista, ki pač pripada Sheltonu. Ta pa ni nikoli veljal za dobrega pevca. Pravzaprav je slab vokalist in tudi tokrat ne boste težko odkrili, da nosljavega strička rado odnaša iz idealnih vokalnih linij. Vendar to ni nobeno novo odkritje in tako pač mora biti. Je pa Sharkova »votla« barva vokala na moč posebna, markantna, pečatna in pravzaprav v svetu hard rocka in metala edinstvena. To je tudi zmagoviti poker asov Manilla Road, s katerim si je izborila posebno mesto ni kultni status na zemljevidu stare šole metala.
Skladbe so vse po vrsti zabeljene z visoko muzikaličnostjo. Polne mračno epske estetik ter mračnjaškega pompa in bombastike. Med vsemi skladbami novega albuma odnese zmagovito mesto, kar se plasmaja pompa in epskosti tiče, uvodna naslovna mini epska suita, ki je dolga preko deset minut .Takoj za njo trčimo ob edini resnično pospešeni trenutek albuma. To je skladba Conqueror. Sicer si sledijo v zaporedju epska koračnica, na epsko koračnico in to vključno z zaključno Blood Island. Od tod občutek, da je mogoče album za odtenek predolg in da bi zadoščalo deset minut manj glasbe.
Kar je bistveno je torej spoznanje, da je Shelton z ekipo našel še vedno dovolj navdiha za krepostni sveženj novega material. Manilla Road zadržujejo v debelo dolgi uri vseskozi pravi (beri starošolsko) oktanski in surov energetski naboj in tisti mogočni dotik okultno pogubne mističnosti, ki drži v napetosti poslušalca, čeprav, kot že povedano. album bi le lahko bil malo krajši. "To Kill A King" deluje v vseh potezah in prvinah »že preverjeno« in »že slišano«, zato je dokaz, da Manilla Road v današnjih časih drugačnega albuma ne znajo posneti. K sreči je »To Kill A King« zelo lep in še vedno kvaliteten izdelek, material z njega, pa se bo dostojno odrezal tudi na koncertnih odrih, ko bo delal v repertoarju skupine družbo starejšim klasikam. S »To Kill A King« so Manilla Road dokazali, da še niso za v staro šaro, čeprav so zlati časi mimo.
na vrh