Deicide: To Hell With God

Bil je čas, ko je bil death metal še mlad pankrt, ki so ga ustja pekla pravkar izpljunila iz svojih globin. To je bil čas, ko so pionirsko področje ekstremnega death metala odkrivale in njegovo zgodovino pisale zasedbe kot so Morbid Angel, Death, Obituary in Deicide. Morda najbolj satanistično nastrojena zasedba mladega krdela death metalcev je bila prav slednja, ki je v prvih letih svojega delovanja povrgla nekaj nesmrtnih klasik žanra, kamor plošči Deicide (1990) in Legion (1992) brezpogojno sodita. A zasedba pod vodstvom našega najljubšega častilca hudiča, Glena Bentona, je vse od takrat bolj ali manj v poporodnih krčih, duhovnik, ki je izvajal eksorcizem si je odpočil le, ko so Deicide leta 2006 na videz zmagali z mojstrovino The Stench of Redemption. A bič božji je vnovič zmagal in nazaj v temo Deicide poslal z obupnik Till Death Do Us Part. A zver je bdela v temi in čakala svoj povratek - ogenj spet prižiga izjemno domiselno naslovljena To Hell With God.

Kaj torej prinaša deseta plošča Deicide? Hja, nič kaj pretresljivo novega, kar ne bi pri njih že slišali. V dobre pol ure nam Deicide natrosijo deset v povprečju tri minute dolgih death metal izbruhov. No ja, nekateri bruhnejo le bolj majhen plamenček in ne piroklastičnega toka. A prva stvar, ki je vendarle veliko in prijetno presenečenje je odlična produkcija, ki se v bobniče zapiči kot hudičeve vile. Prav vsak inštrument je jasen in razložen, njegov zvok pa oster in čist. Za brutal death metal album je nekoliko presenetljiv zvok kitar, sej te niso globoke in hrustljave kot je to običajno, vendar so mestoma celo rahlo enolične in brezokusne kot brezalkoholno pivo. Na drugi strani so velik plus spet bolj thrashersko razgibani komadi, ki predvsem kar se tiče riffanja Jacka Owena, močno spominjajo na surovost in agresivnost Slayer. A riffi to pot žal niso prav nič presenetljivi, saj gre za iste zlobno zveneče kitarske vzorce, ki smo jih od Deicide že močno vajeni. Je pa lepo slišati, da ponavljajoče se komade med katerimi je le nekaj takih, ki izstopajo in si jih je moč zapomniti, plemenitijo in bogatijo hitre, melodične in izjemno čisto zveneče solaže Ralpha Santolle. Prav Santolla je največji "krivec" za večjo dinamiko in razgibanost komadov. Tudi Bentonov krulež je tokrat bolj razločen in razumljiv, ne več tako pujskasto globok kot v preteklosti, a čeprav so zaradi tega besedila dejansko slišna, je to kvečjemu minus. Benton še vedno laja ena in ista klišejska satanistična besedila na ravni osnovnošolca, ki na skrivaj riše pentagrame, narobe obrnjene križe in 666ke na platnice zvezka za Spoznavanje narave in družbe. No, in po tem začetnem srečanju z Deicide sledi še pol ure bolj ali manj enakega blast beatanja, kruljenja, podobnih si riffov in pritoževanja ter tarnanja nad atletom na križu.

To Hell With God je daleč od brezkompromisnega napada albuma The Stench of Redemption, a je vendarle veliko izboljšanje po tem, ko smo z Till Death Do Us Part do kolen globoko zabredli v velik, kadeč se kravjak. A če bi ob zaključku albuma Benton iz naslovnice skočil kot Porky Pig, njegov "that's all folks" ne bi imel niti približno tako zadovoljivega učinka.