Grški death metalci Septicflesh so večjo pozornost dobili šele leta 2008 z albumom Communion, s katerim so premaknili meje svoje ustvarjalnosti in dali tudi metalu nekaj pristnega. Sam začetek skupine sega že v leto 1990 in od takrat so nanizali kar nekaj albumom, ki so bili opredeljeni kot atmosferični death metal. Vsekakor so prvi albumi skupine zanimivi, v neki meri celo bizarni, a žal pretirane pozornosti niso dobili.
S Communion se je slika precej zasukala. Septicflesh so se po petih letih vrnili s simfoničnim orkestrom, s čimer so svoj atmosferični death metal nadgradili in ga naredili poslušalcem bolj prijetnega in tudi bolj privlačnega. Preporod Septicflesh se je videl tudi, ko je skupina pristala na bolj priznani založbi.
Ideja vpletanja simfoničnega orkestra je bila uspešna. Z vsakim naslednjim albumom so Septicflesh želeli narediti album bolj spektakularen. Produkcija je postala masivnejša, v snemanju albuma pa je bilo prisotnih vedno več glasbenikov.
Titan, ki je nasledil The Great Mass z leta 2011, nadaljuje pompoznost Septicflesh, a v nadgrajenem smislu, tako da o kakšni stagnaciji ne moremo govoriti. Skladbe se ponašajo z izrazito rabo simfoničnega orkestra, kot za dodatek pa je skupina razširila svoj pevski zbor, ki v nekaterih delih močno izstopa in odlično gradi samo atmosfero celotnega izdelka. Sama glasba ni sicer zelo kompleksna, je sicer ritmično razgibana, kar se za death metal tudi spodobi, a same kitare so bolj orientirane v bolj preproste death metalske prijeme. Recept Septicflesh je nedvomno dober, namreč vse skupaj odlično sovpada.
Poslušalec je deležen udarnosti, kjer izstopajo hitri bobni ter orkester, ki poseže tudi po bolj atonalni glasbi. S tem kažejo Septicflesh svoj smisel za morbidnost, ki v lirikah temelji na idejah pisatelja H. P. Lovecrafta. Bistvo tu še dodatno poudari globok, a razumljiv krulež Spirosa Antonioua. A Septicflesh niso ves čas samo temačni. Orkester rad poudari tudi melodično stran, dober primer tega je skladba Confessions of a Serial Killer. Dodatno olepšavo poda tudi kitarist Sotiris Anunnaki V s svojimi spevnimi vokali, kar daje celoti toliko več razgibanosti.
V dobrih 45 minutah Septicflesh ponudijo še en album, poln zanimivih obratov, temačnosti, lepote in pompoznosti. Nedvomno gre za najbolj izvirno uporabo orkestra, ki v skladu z ekstremno glasbo ne poudarja kiča. Septicflesh se z vsakim albumom smiselno nadgrajujejo, kar daje dobre obeti tudi za naslednje albume.
na vrh