Cynicism Management je bil še do nedavnega namreč fiktiven bend, podobno kot je bil Porcupine Tree le fiktivna zamislica Wilsona. Cynicism Management je bil namreč bend v nastajajoči knjigi idejnega vodje, bobnarja Boruta Praperja (knjiga bo nosila naslov "Epic Tales of Cynicism Management", knjiga pa bo izšla v angleškem jeziku, saj je bil projekt prvotno (in je seveda še vedno) namenjen tujemu trgu), ki svojo zamisel opisuje kot "spletni literarni musical v nadaljevanjih" (posamezne štorije epskih dogodivščin benda je namreč objavljal na blogu). Glasba, ki je nastala ob pisanju teh štorij, je bila torej postranski produkt povsem literarnega ustvarjanja. Kmalu pa se je skupina, s katero je Borut sodeloval pri nastajanju projekta, bolj kot ne posvetila glasbi, kar ni nenavadno, saj so le glasbeniki. Skupina je kmalu začela nastopati tudi v živo, zatorej bi bilo bedasto, če bi se skupina še predstavljala kot fiktivna - zatorej so nastali živi, animirani in predvsem glasni Cynicism Management.
Sredi 2011. je tako ugledal temo sveta tudi album "Tit". S pomenljivim naslovom, kar seveda pritiče bendovemu stasu, je tale okrogli mračnež (ne, ne mislim prsi na naslovnici, temveč cede) še en skupek večih umetniških področij - na prvem mestu seveda glasbe, ki ji pripadajo odlična besedila, ter drugotno grafičnega oblikovanja; celostna vizualna podoba naslovnice in vsebovanega zvezčiča je vse, kar predstavlja avdio del plate (za delo je, mimogrede, zaslužen Matej Peklar). Album se ponaša z zavidljivo dolžino, saj cinične progresivce (ali bolje, progresivne cinike) poslušamo kar dobrih 76 minut, zaokroženih na dobrih ducat skladb. Dobrih namreč zato, ker so, no, dobre; skladb je seveda 12.
Album je z vsem povedanim kot tudi z naslovi vsaj delno koncepten. Besedila so seveda povsem v angleščini, prav zaradi prej navedene ciljne publike, čeprav je seveda prva ofenziva na slovensko sceno. Vendar nad vsem je lirika cinična, sarkastična, kontroverzna, vulgarna, mračna, zajebantska. Ne veš, ali naj te potre, ali nasmeje. Ne veš, če je glasba depresivna, ali pa le tako subtilno duhovita. Po inštrumentalni plati je zagotovo večji del prvo. Mračni, na delih že metalski izseki trgajo kompleksne melodije narazen, fantastična pevka Monika Fritz pa jih takrat pospremi z growlanjem - takrat je tudi lirična vrednost najmočnejša in najbolj prepričljiva. Včasih se zdi, da je glasba ponavljajoča in nekoliko enolična, vendar je kasneje moč zapaziti skupek neštetih majhnih inštrumentalnih vložkov, ki vseskozi tvorijo drugačno rdečo nit z vokalom. Prav zato si album ne zasluži le večkratnih poslušanj, vendar so ti potrebni, da je album užit popolno in da je užitek popoln.
Inštrumentalno je tako album dovršen, na delih odličen, drugače pa zelo soliden v svetovnem merilu. Odlično sodelovanje ubiranja temačnih kitarskih melodij in ambientalnih klaviatur s težjimi riffi in glasnimi basovskimi linijami prej strežejo vokalu in besedilom kot obratno. Zelo malokrat se glasbeniki spustijo v daljše sole, kot progresivna glasba predvideva, prej Cynicism Management krasijo odlični dolgi uvodi. Ker je Borut Praper prvotno bobnar, je temu namenjena velika pozornost - v težjih partih so ti v ospredju, drugače pa se odlično prilagajajo višji melodiji. Vsekakor je celoten album nabor zavidljivo dobrega progresivnega rocka in celo metala, česar je bila slovenska scena močno, močno potrebna.
"Tit" je album presežkov in zagotovo mejnik pri nas. Projekt, ki je eksperimentalen tako v svoji osnovni zamisli kot tudi v izvedbi, mora biti slišan in zapisan kot delček mozaika, ki tvori našo glasbeno zavest. Še posebej zaradi svoje ambicioznosti in nasploh jajc ter uma za kaj takšnega in za vsem tem. In če mi sedaj oprostite, pojdem gledat prelepe prsi ploščka "Tit" in poslušat fantastično glasbo Cynicism Managementa.
na vrh