S koncertnim albumom "Tinseltown Rebellion" je legendarni ameriški skladatelj, kitarist, satirik in režiser Frank Zappa na svoj značilen, genialno-pobalinski način z obširnim cefranjem številnih stranpoti sodobne ameriške družbe, odločno zakorakal v osemdeseta, katera je s svojimi glasbenimi mojstrovinami zaznamoval vsaj toliko kot šestdeseta in sedemdeseta. Na ameriško družbeno dogajanje in popularno kulturo pa je imel celo večji vpliv kot kdajkoli prej k čimer je največ pripomogla medijska gonja s strani takrat vladajoče Reaganove ultra-konzervativne administracije, katero bi si Frank bržkone moral izmisliti za svoje satirične podvige, če slučajno ne bi že obstajala in mu tako ironično prinesla veliko hvaležnega ustvarjalnega materiala. Do znamenitih porno vojn v katerih se je moral pred sodiščem spopasti z nekaterimi konzervativnimi kongresniki in njihovimi frigidnimi ženami na čelu s Tripper Gore je bil od tega albuma naprej samo še korak.
"Tinseltown Rebellion" je bila Frankova prva izdaja po "sušnem" letu 1980 v katerem na vsesplošno presenečenje vseh ljubiteljev večnega deloholika in možakarja tisočerih idej ni izdal nobenega studijskega ali koncertnega albuma (to se je za časa njegovega življenja zgodilo samo še dvakrat in sicer v letih 1977 in 1990). Skorajda dvojni koncertni album vsebuje številne nove stvaritve (od tega dve, ki sta bili posneti v studiu) ter nekatere stare favorite kot so "Love Of My Life", "I Ain't Got No Heart", "Tell Me You Love Me" in "Brown Shoes Don't Make It". Med navdušujočim venčkom izvedb pa se nahaja tudi odlična, reanžirana verzija Frankove najbolj priljubljene klasike "Peaches En Regalia" pod delovnim naslovom "Peaches III" (drugo verzijo legendarnega inštrumentala je mogoče zaslediti na koncertnem albumu "Filmore East - June 1971" (1971)).
Naštete klasike ter številne inštrumentalne pustolovščine s solističnimi akrobacijami v režiji skorajda vseh članov Frankove tehnično neverjetno podkovane (z manj kot perfekcijo se pač ni nikoli zadovoljil) zasedbe predstavljajo najboljše trenutke albuma. "Panty Rap" in "Dance Contest" sta kratki satirični točki, ko Frank med drugim vnovič z odliko opravi svojo vlogo nepoboljšljivega odrskega zabavljača ob katerem ni zardevala samo celotna konzervativna Amerika, temveč tudi marsikateri liberalno usmerjeni intelektualci, katerih ni manjkalo med njegovim občinstvom. Še posebno provokativen je "Panty Rap", kjer organizira zbiranje spodnjega perila s strani ženskih članov občinstva in ob tem naleti na nezanemarljiv odziv. Izdatna galona Frankovega juvenilno-straniščnega humorja, ki je bil po njegovih besedah zgolj mešanica nekaterih zabavnih bedastoč in seksualnih klišejev, značilnih za oba spola, se nahaja v besedilih skladb kot so "Fine Girl", "Easy Meat" ter "Pick Me, I'm Clan", katere še danes poskrbijo za zaripel obraz marsikatere cerkvene eminence, ki vsako nedeljo po molitvi otepa kislo repo in ajdove žgance.
"Tinseltown Rebellion" se je v anale sodobne glasbene povesti zapisal tudi kot prvi uradni album na katerem je sodeloval "mali italijanski virtuoz" Steve Vai, dandanes eden najbolj spoštovanih kitarskih virtuozov, v času nastanka tega albuma pa zgolj eden izmed zanimivejših članov Frankovega spremljevalnega moštva. Nekdanji učenec enako razvpitega kitarskega virtuoza Joeja Satrianija je bil v Frankovo zasedbo povabljen potem, ko ga je prepričal z uspešno transkripcijo skladbe "Black Page", izjemno zahtevnega inštrumentala, napisanega za bobne ter nekaterimi posnetki svojega igranja kitare. Frank je bil nad mladeničem dovolj navdušen, da mu je leta 1979 ponudil mesto transkriptorja nekaterih njegovih kitarskih solaž. Z marljivim delom si je sčasoma uspel pridobiti dovolj Frankovega zaupanja, da je kot ritem kitarist postal nepogrešljiv član njegove studijske in koncertne zasedbe, kasneje pa je dobival tudi vse več prostora za solistične točke ter vpil dobršno mero mojstrovih kitarskih pa tudi skladateljskih naukov. Od vseh Frankovih nekdanjih učencev si je mali italijanski virtuoz izgradil nedvomno najbolj uspešno kariero s številnimi albumi na katerih nadaljuje z nekaterimi prepoznavnimi triki, katerih se je naučil od svojega pokojnega učitelja, katerega je pred leti počastil tudi s serijo koncertov pod naslovom Zappa Plays Zappa.
Prav tako ne gre prezreti, da "Tinseltown Rebellion" predstavlja debi odličnega bobnarja Davida Logemana, kateri je sodeloval na obeh prvih dveh skladbah na albumu. Obe sta bili posneti oziroma obdelani v studiu, čeprav imata izjemno živo produkcijo. Logeman je obdržal bobnarsko pozicijo skozi večino leta 1980 in odigral vse bobne na kultnem albumu "You Are What You Is" (1981). Drugi pomembni člani Frankovega moštva, ki se je izkazalo na teh posnetkih, so bili bobnarski megalomanijak Vinnie Colaiuta, kitarski terminator Warren Cuccurullo, klaviaturski čarodej Tommy Mars, izvrstni ritem kitarist Ray White ter karizmatični kitarist in pevec Ike Willis. Slednji se poleg Franka tudi največkrat odpravi pred mikrofon, predvsem takrat, ko se satirični nivo posameznih del spusti za kakšno stopnjo ali dve nižje kot ponavadi.
Večina posnetkov izvira iz različnih koncertnih nastopov med letoma 1979 in 1980. Otvoritvena straniščno-humoreskna satira "Fine Girl", katero zaznamuje nagajiva funkovska melodija in hudomušni spremljevalni vokali, je studijski posnetek, ki je nastal med snemanjem albuma "You Are What You Is". Tudi odlični "Easy Meat" vsebuje nekaj studijskih reanžiranj, medtem ko drugod ni naleteti na kakšne studijske popravke. Ena izmed najboljših stvaritev iz druge polovice Frankove kariere vsebuje fenomenalno aranžirano in neverjetno zabavno mešanico pop rockovske melodike, funkovskih ritmičnih shem, sinetizatorskih vzorcev, jazz fusionističnih vragolij ter progresivno rockovske ekstravagance. Nesramno pobalinski refren je kronan s pompoznimi orkestralni aranžmaji ob katerih nemudoma zadiši po simfoničnih podvigih legendarnih angleških simfo progresivcev Emerson, Lake & Palmer.
Nekatere za spoznanje manj kompleksne skladbe na čelu s "For The Young Sophisticate" in "Bamboozled By Love" odražajo Frankov smisel za gradnjo kompaktnih, skorajda pop rockovskih del, podloženih na melodičnih, večinoma trdo rockovskih kitarskih frazah. Seveda ne manjka tudi izobilja raztegnjenih kitarskih solaž z vrhuncem v "Now You See It-Now You Don't", kjer se izpostavijo dih jemajoče virtuozne sposobnosti gospodov Zappe, Vaija in Cuccurulla. "The Blue Light" je še ena satirična točka, kjer inštrumentalna spremljava služi zgolj za povezovanje govorjenega skeča o še enem prerezu slaboumnih ameriških socialnih navad. Naslovna skladba je napol posrečena satira na punk, ki vsebuje sardonično mešanico različnih slogov od trdega rocka, kabareta, jazz fusiona do zajedljivo-posmehljive oblike punka. Frank pač nikoli ni imel želodca za razne samopomilujoče upornike brez razloga.
Za kar se da veličasten zaključek albuma pa poskrbi "Peaches IIII", odlična predelava inštrumentalne klasike "Peaches En Regalia". Tudi tu ne primanjkuje številnih satir z vrhuncem v zaključku, ko začne Vai menjati različne stile soliranja ter oponašati nekatere druge znane kitariste kot so njegov pajdaš Warren Cuccurullo pa tudi Al Di Meola in Alvin Lee. Frank je bil bržkone edini glasbenik in skladatelj, ki si je lahko brez posledic privoščil tovrstne satire na račun svojih "stanovskih" kolegov k čemur je pripomoglo tudi to, da je to počel na zabaven in nežaljiv način, večkrat pa se je znal pošaliti tudi na lasten račun.
"Tinseltown Rebellion" je eden izmed Frankovih najboljših koncertnih dokumentov, ki nazorno odseva brezmejno energijo, neukrotljivo hudomušnost ter tehnični perfekcionizem s katerim so se ponašale njegove koncertne zasedbe med letoma 1979 in 1980. Album, ki je med drugim svetu uspešno predstavil mladega in dokazovanja željnega Stevea Vaija, sodi v sam vrh najboljših koncertnih izdaj iz prve polovice osemdesetih, zato bi se moral nahajati tudi v zbirki vseh tistih za katere Frank ne predstavlja alfa in omego glasbenega dogajanja v drugi polovici 20. stoletja. O tem, da je ta zlata vredni koncertni dokument še danes neusahljiv vir navdiha številnim mladim kitaristom širom sveta pa seveda niti ni potrebno izgubljati besed.
na vrh