Napalm Death: Time Waits For No Slave

Se spomnite risanke Cestni dirkač in ubogega (nesposobnega) kojota, ki večkrat konča s klavirjem na glavi, neštetokrat odžvižga v prepad, ekplodira na tisoč in en način... No, točno tak učinek imajo na poslušalca očetje grind core-a, Napalm Death. Leta 1969 se je v Birminghamu z Black Sabbath rodil metal, ki je v kasnejših letih razvoja rojeval vedno bolj ekstremne pankrte, in 12 let kasneje v istem mestu povrgel Napalm Death. Britanci so pod vplivom hardcora, metala in predvsem post punka skupine Swans izumili neverjetno agresivno in brutalno glasbo, ki so jo ozačili kot grind. Že s svojo prvo ploščo Scum so napisali prvo poglavje glasbene zgodovine in se s komadom You Suffer s tega albuma uvrstili celo v Guinessovo knjigo rekordov za najkrajši komad vseh časov (You Suffer je dolg točno 1,316 sekunde).

Minilo je 27 let od nastanka skupine, v njej ni niti enega originalnega člana več, legendarni grind četverec pa je pravkar izdal svojo 13. studijsko ploščo (če odštejemo album priredb Leaders Not Followers Pt.2), Time Waits For No Slave. Se spomnite prvega stavka? Že prvi komad, Strong-Arm namreč pusti tak efekt kot, da bi nate spustili tono opek in ti v ušesa zatlačili prižgano petardo. Napalm Death po četrt stoletja ustvarjanja še vedno znajo napisati ubijalski, brutalen in agresiven komad. Po tej plati lahko rečemo, da se fantje ozirajo za časi albuma Scum in From Enslavement to Obliteration, a z neprimerno boljšo produkcijo in superiornejšo tehnično podkovanostjo. Pravi grinderji se bodo tega ustrašili kot black metalec križa, a Time Waits For no Slave je verjetno najboljši album skupine od klasike Harmony Corruption. Tudi temačno atmosfero si TWFNS deli s tem albumom, komadi kot so Diktat pa delujejo kot urejen kaos. Predstava članov skupine je blesteča, pa naj gre za sijajno bobnanje Dannyja Herrere, ki preseže samega sebe ali pa noro basiranje Shanea Emburyja. Barney dokaže, da postaja vse boljši vokalist in na albumu dobesedno izkrči in izkruli pljuča in glasilke. Še kako primerno za njegova družbeno kritična besedila! Čeprav je na nekaj mestih uporabljenih nekaj vokalnih "layerjev" in "overdubov" pa Barney kljub temu zveni kot pes steklino, ki bi s svojim kruljenjem še Satanu pognal strah v kosti. Kitarist Mitch Harris izvrstno parira basiranju in ponudi nekaj odličnih riffov, ki ohranjajo Napalm Death "trademark" hkrati pa dodajo večjo tehnično, ali eksperimentalno, če hočete, noto. Mitch Barneyu pomaga tudi z bolnim kričanjem, ki ustvari dinamično ravnovesje globokega growla in višjih screamov.

Napalm Death so s Time Waits For No Slave ponudili eno najboljših izdaj tega leta do sedaj, ki se bo brez dvoma visoko uvrščala tudi ob koncu leta. Legendarni očetje grinda po toliko časa še vedno zvenijo sveže in udarno in čeprav danes precej drugače kot v časih albuma Scum so z novo ploščo prebrodili povprečne izdaje v devetdesetih in so zopet na pravi poti v najvišji prestavi!