Angleški progresivnorockovski titani Van Der Graaf Generator so se v dolgem obdobju mirovanja med letoma 1978 in 2005 samo nekajkrat odločili, da bodo izdali do tedaj še neobjavljene, redke posnetke o katerih so njihovi privrženci v časih, ko še ni bilo interneta lahko samo ugibali. »Time Vaults« je najbolj znana tovrstna zbirka demo posnetkov, ki je leta 1982 najprej izšla v obliki kasete in deset let kasneje še na CD-ju. Na njej se nahajajo stvaritve, ki so so bile posnete med letoma 1972 do 1974. To je bilo obdobje, ko je bil band 'zamrznjen' in se je njihova 'glava', se pravi pevec, kitarist, skladatelj in poet Peter Hammill, aktivno posvetil svoji solo karieri, medtem ko so se preostali člani klasične VDGG postave ubadali s stranskim projektom The Long Hello.
Številni VDGG privrženci se še dandanes strinjajo, da ravno v tem obdobju, med ploščama »Pawn Hearts« (1971) in »Godbluff« (1975), nekako manjka vsaj še en 'prehodni' studijski album. No, člani klasične VDGG postave niti v času razpada niso mirovali in so skupaj posneli kar nekaj novega materiala, ki pa večinoma ni doživel zvočne in aranžerske nadgradnje. Nekaj teh stvaritev je močno reanžiranih in pod drugimi naslovi sicer izšlo na kasnejših VDGG in Hammillovih solo albumih. Žal je večina izmed »Time Vaults« posnetkov precej slabe zvočne kvalitete, kar je glaven razlog, zakaj jih VDGG, z izjemo skladbe »Black Room«, ki je v reanžirani obliki izšla na Hammillovem drugem solo albumu »Chameleon In The Shadow Of The Night« (1973), nikoli niso izdali v obliki bonus skladb na ponovnih izdajah starih albumov. Nekatere druge nedokončane kompozicije, kot denimo »Faint And Forsaken«, pa so se v nadgrajenih različicah pojavile na Hammillovih albumih »The Silent Corner And The Empty Stage« ter »In Camera« (oba iz leta 1974).
Najboljše delo na tej zbirki nedokončanih obskurnosti in obenem edino dokončano je brez vsakega dvoma uvodni energetski katalizator »The Liquidator«, ki je za običajne VDGG razmere neobičajno melodičen dosežek s povsem netipičnim, pozitivističnim vzdušjem in neposrednim sporočilom. Hammill v zbadljivem besedilu napada tedanje medije, ki so se kot mrhovinarji naslajali nad drugim VDGG (začasnim) razpadom. Vse preostale skladbe, razen že omenjene »Black Room« in »Ronceveaux«, ki ima dober potencial, ne pustijo kakšnega globljega vtisa, saj sredi slabe zvočne kvalitete večinoma prevladujejo nedokončane improvizacije in skupinski jami ter nekatere nezaključene ideje kot je denimo kratki, šaljivi inštrumental »Tarzan« in »Coil Night«, ki je je zanimiv eksperiment predvsem zato, ker vsebuje Hammilla na bas kitari in pihalista Davida Jacksona na klavirju, kar je bilo na moč neobičajno. Posamezne inštrumentale ob manjkajočih Hammillovih besedilih ves čas spremlja občutek nedokončanosti, medtem ko največjo zmedeno 'šaro', brez repa in glave, predstavlja naslovna kompozicija, ki je dokaj groteskni kolaž različnih nedokončanih idej.
»Time Vaults« je zbirka nedokončanih redkosti in obskurnosti, ki je v prvi vrsti namenjena samo najbolj gorečim VDGG privržencem, katere ne bo motila slaba zvočna kvaliteta zbranih demo posnetkov in posamezne nedokončane skladateljske ideje. Band zagotovo ni bil navdušen nad izidom te kompilacije, vendar bi ti demo posnetki slej ko prej prišli 'na dan', če ne drugega z začetkom 'internetne ere'. Z boljšo zvočno obdelavo in manjšimi popravki ter nadgradnjo posameznih aranžmajev bi bil »Time Vaults« potencialno dokaj zanimiv album, tako pa je »The Liquidator« edina skladba, ki se nahaja v 'končni fazi' ter je res vredna imena skupine. Poslušalec bo precej več odgovorov, kako bi zvenela 'manjkajoča' plošča med »Pawn Hearts« in »Godbluff« dobil med poslušanjem prvega albuma projekta The Long Hello ter Hammillovih solo dosežkov iz tega obdobja.
na vrh