Eloy: Time To Turn

"Time To Turn" je predstavljal nadaljevanje znanstveno-fantastičnega koncepta, katerega so Eloy začeli s predhodnim albumom "Planets" (1981). Pomembno spremembo, ki se je pripetila na tem albumu je nedvomno predstavljala nenadna menjava na bobnih. Britanec Jim McGillivray, ki se ni izkazal samo kot imeniten bobnar temveč tudi kot dober pisec besedil je nenadoma zapustil skupino, ki je tudi v tujini tisti čas doživljala kar lep uspeh. Zamenjal ga je povratnik za bobni, stari lisjak Fritz Randow, ki je bil nekoč že član skupine in sicer v njenem zgodnjem obdobju (73-75). Po sedmih letih je bil ponovno tu, čeprav njegove odsotnosti niti ni bilo pretirano pogrešati saj sta bila oba njegova naslednika prav tako izjemna talenta. Randow je bil že avtomatično idealen izbor saj je Bornemann za ta album hotel še nekoliko bolj poudariti masiven zvok bobnov in dinamičnost tolkal ter posredno dati kompozicijam še nekoliko udarnejši zvok, čeprav je po drugi strani nameraval ohraniti zvočno usmeritev predhodnega albuma. Folberthove klaviature so tu celo še bolj bogate in raznovrstne, če je to mogoče in poleg Frankove kitare zavzemajo levji delež zvoka na albumu. Frankove umetnije na kitari je še naprej zvesto spremljal ritem kitarist in občasni klaviaturist Hannes Arkona. Ta zasedba Eloy je ostala stabilna vse do konca prve polovice 80-ih. Za potrebe kakovostnih besedil pa je tokrat priskočil na pomoč Frankov kolega Sigi Hausen. Kar se tiče nadaljevanja znanstveno-fantastičnega koncepta o medgalaktični vojni med angelskim ljudstvom Ikareens ter njihovimi demonskimi sovražniki, ki se borijo za prevlado na planetu Salta, demoni v tem delu koncepta po pričakovanju potegnejo kratko in svetloba še enkrat več slavi zmago nad temo.

Glasbena podoba "Time To Turn" skoraj dosledno sledi zvoku in vzdušju svojega predhodnika. Posamezni aranžmaji so za spoznanje nekoliko manj kompleksni, a so zato še vedno dovolj razgibani, ves čas pa vsebujejo tudi razvidno melodično komponento ter epski prizvok. Skupina je tudi na tem albumu še naprej sledila svoji dotedanji glasbeni viziji in ustvarjala glasbo, kakršno si je želela brez morebitnega pritiska požrešne založbe. Moderno snemalno tehnologijo so na pravilen način uporabili in obogatili svoj zvok ne da bi se na kakršenkoli način skomercializirali, kar je bila tisti čas prava redkost. Prevladujoče ambientalne klaviature se ves čas lepo dopolnjujejo s posameznimi tršimi ali subtilnejšimi sekcijami ter tvorijo bogate, večdelne harmonije. Tisto kar je najbolj pomembno za učinkovito space rockovsko magijo je ve čas prisotno.

Že na uvodni "Through A Somber Galaxy" kapitan Frank in posadka njegove galaktične flote povabi poslušalca na razburljivo potovanje čez oddaljeno galaksijo. Njegov prvi častnik Hannes Folberth s pomočjo živopisanih zvokov orgel in sintesizerjev zažene ladjo. Frank pa, kot se pričakuje od enega najboljših nemških rock kitaristov vseh časov, znotraj vnese tudi razvlečeno, a izjemno sočno slide solažo. Bobnarski prehodi so zabeljeni z dinamičnostjo in udarnostjo. Frankov dramatični vokal uspešno povezuje napeto zgodbo. Dominantne teksture klaviatur se lepo prepletajo s posameznimi kitarskim pasažam. Pravcata uvodna poslastica, ki poslušalca že v trenutku potegne v srčiko albuma in njegove čute napolni z obilico ezoteričnih vibracij. Eloy so imeli vselej bogato domišljijo in to lepo dokaže tudi odlična "Behind The Walls Of Imagination", katero razganja od nepredvidljivih časovnih prehodov, ambientalnih tekstur klaviatur in razgibanih ritmičnih linij. V tem segmentu še posebno navdušujejo funkovsko obarvane linije Matziolovega melodičnega basa. Ambientalne teksture klaviatur se tudi tu izjemno lepo pretakajo skozi posamezne kitarske pasaže ne glede na to ali so v vlogi zvočnih kulis ali pa so v ospredju. Frankov poetični vokal pripoveduje zgodbo o Zemljanu, ki se je srečal z nebeškimi prebivalci planeta Salta in bil presenečen nad njihovo brezmadežno dobroto. Eloy nikoli niso bili kdo ve kako veliki privrženci singlov, a kadar so kakšnega izdali so bili ti ponavadi lepo hrustljavi in sočni. To velja tudi za naslovno kompozicijo "Time To Turn", katera v sebi združuje kompaktno melodičnost, udarne ritmične prehode in kompleksne orkestralne aranžmaje. Pozibavajoča ritem linija in umirjen potek kmalu zaideta v stopnjujočo sekcijo, kjer subtilni motiv na kitari pošteno spominja na nekatere finese značilne za Davida Gilmourja. Najboljši del kompozicije predstavljajo gostujoči erotični ženski vokali, ki nastopijo v refrenu ter vnesejo odličen epski kontrast. Obenem pričarajo jedro koncepta, ko konflikt doseže vrhunec, nastopi poslednja bitka in svetloba po pričakovanju zmaga nad temo. Frankove solaže tu neverjetno potegnejo na nekatere trike Davida Gilmourja pa, čeprav se je Frank začel v 80-ih na vso moč otresati vidnega vpliva svojega slavnega vzornika. Brez slehernega dvoma gre za še eno Eloy klasiko.

"Magic Mirrors" vsebuje skorajda jazz fusion uvod z lepo linijo melodičnega basa in bobnov vse do trenutka, ko notri vpadejo subtilne linije sintsizerjev ter dramatični vokal, ki kompozicijo poneseta v običajne space rockovske vode. Potek kompozicije je presenetljivo umirjen in lahkoten, vmes se izmenjavajo duhoviti motivi na sintih ter melanholične kitarske pasaže. Tu se razločno sliši delo obeh kitar. Medtem, ko Frank plete solažo, Hannes Arkona skrbi za ritmične kitarske delnice. Še ena zelo dobra stvaritev, za spremembo dokaj lahkotnega vzdušja. Sledi osrednje delo albuma, epska mojstrovina "End Of An Odyssey", kjer se zaključi vesoljska odisejada. Uvodne solaže na sintesizerjih so izjemno okusne in duhovite ter so na izvrsten način položene na nabrušeno delo Randowovih činel. Lahko rečem, da se je Folberth z domiselnimi motivi na tej kompoziciji naposled postavil ob bok tudi najboljšim – Tonyu Banksu, Petru Bardensu, Eddieju Jobsonu, itd. Njegove izvenserijske vesoljske teksture in solaže so še posebej veličastne v zaključni sekciji, ko se prelivajo s pasažami obeh kitar ter tako ustvarijo neverjetno epsko-melanholično magijo. Ostali inštrumentalisti prav nič ne zaostajajo za čudovitim delom klaviatur. Frankova vokalna predstava je tu nenavadno energična, ponekod skorajda agresivna. Besedilo vsebuje sporočilo o posameznikovi možnosti samospoznanja, če se upa podati čez običajne meje poznanega. Po mojem ena izmed najboljših kompozicij v njihovi zgodovini in s tem najboljše delo na tem albumu.

"The Flash" je spet bolj udarno naravnana stvaritev s številnimi mogočnimi prehodi na bobnih, žgočimi kitarskimi rifi, kot ponavadi eklektičnimi klaviaturami in jeznim vokalom. Tu po prvem prehodu zaživijo tudi njihove metalske predispozicije, kar še posebej velja za delo obeh kitar in posamezne ritmične sekcije. Folberthove solaže na sintu so ponovno za vse prste polizat in so ključne pri ustvarjanju epsko-kibernetičnega vzdušja. Posamezne klaviaturske pasaže nikakor ne zvenijo kot melodije iz Super Maria kot je bilo to ponavadi običajno za večino ostalih prog skupin v 80-ih, temveč ujamejo pravo mejo med simfoniko in elektroniko. Zaključna "Say, Is It Really True" je lepa balada na akustični kitari. Glede na to, da Eloy v svoji zgodovini niso ustvarili veliko balad so se tu lepo izkazali in ustvarili ganljivo stvaritev s prelepo melodijo na akustični kitari, simfoničnimi kulisami v ozadju in epskim vokalom, ki pripoveduje idealistično besedilo oziroma sanjarijo o svetu brez laži. Lahko rečem, da Frank tu pokaže celo eno izmed boljših vokalnih predstav v svoji karieri. Kar pa se tiče kombinacije osrednje melodije na kitari in orkestralnih aranžmajev v ozadju, ti poslušalca preprosto hipnotizirajo s svojo lepoto. Težko bi si predstavljal lepši zaključek tega albuma oziroma koncepta.

"Time To Turn" ni samo več kot dostojno nadaljevanje "Planets", temveč tudi zelo dober samostojen album, ki vse prepogosto ostaja v senci svojega izvrstnega predhodnika s katerim deli zvokovno in konceptualno usmeritev. Čeprav je bilo težko naslediti tako izvrsten album kot je bil "Planets" so Eloy v tej nalogi popolnoma uspeli. Med obema albuma se jasno čuti neka povezovalna nit, ne samo med konceptom, temveč tudi v epski strukturi večine aranžmajev. Tudi tokrat ni na albumu niti ene šibke stvaritve, temveč so vse najmanj dobre, če ne izvrstne. "Time To Turn" se zagotovo uvršča med njihove najboljše albume in med najboljše izdelke, ki so tisti čas izšli na področju progresivnega rocka. Eloy bodo šele na naslednjem albumu začeli opaznejše spreminjati svoj zvok v bolj trše in nekoliko manj kompleksnejše vode, a bodo zadržali vse svoje prepoznavne elemente, tako da bodo ostali ena redkih prog rock skupin, ki je 80-a preživela brez radikalnih slogovnih odklonov.