Kultni britanski progrockerji Nektar, ki so glavnino svojih ustvarjalnih let preživeli v Nemčiji zaradi česar jih nekateri napačno uvrščajo kar med krautrockovsko sceno, so se vrnili z novim albumom »Time Machine«. To je njihov prvi studijski album z avtorskimi skladbami po »Book Of Days" (2008) in prvi z novim basistom, Američanom Billyem Sherwoodom (ex-Yes, Conspiracy, Circa) v postavi. Izkušeni Sherwood, sicer med drugim tudi izvrsten kitarist, ki je na »Time Machine« poskrbel za odlično produkcijo, je zamenjal Nemca Petra Pichla ter se pridružil poglavarju banda, originalnemu članu, kitaristu/pevcu Royeu Albrightonu, originalnemu bobnarju Ronu Howdenu in nemškemu klaviaturistu Klausu Henatschu. Ta nova Nektar inkarnacija se je prvič uspešno izkazala na »A Spoonful of Time« (2012), precej zanimivemu albumu priredb drugih kultnih izvajalcev. Seveda pa je vse dolgoletne privržence najbolj zanimalo, kako bo nova postava delovala pri pisanju in produkciji nove glasbe.
Prvo kar posameznik opazi pri »Time Machine« (prvotno bi se moral album imenovati »Juggernaut«) še preden vstavi ploščo v glasbeni predvajalnik je imenitna znanstvenofantastična naslovnica v klasičnem Nektar stilu z vesoljsko postajo, čebelo in vesoljcem, kar je jasen signal, da se skupina poskuša vračati h koreninam, se pravi nazaj v 'zlata' sedemdeseta, ko so ustvarili svoje najboljše dosežke. Pa sama glasba dejansko spominja na njihove najlepše čase, ko so z albumi »A Tab in the Ocean« (1972), »Remember the Future« (1973) ter »Recycled« (1975) postavili številne visoke standarde za raziskovanje novih meja progresivnega rocka? Žal se poskus obnavljanja zmagovite magije tokrat ni najbolje posrečil, saj band na večini skladb večkrat izpade dolgočasno in nenavdahnjeno. Tudi posamezni aranžmaji bolj ali manj ne sporočajo ničesar novega, kar že ne bi bilo slišano. Vse preveč je zanašanja na enostavne, že večkrat prežvečene zvočne rešitve, čeprav od starih mačkov nihče ne pričakuje, da bodo tudi na svoja stara leta poroki inovativnosti.
Vseeno se najde tudi veliko pozitivnih stvari, ki bodo še vedno pritegnile dolgoletne privržence, saj je »Time Machine«, če ne drugega, popolnoma prepoznaven Nektar dosežek. Novi Nektar zvenijo izjemno sproščeno in melodično hkrati, sploh Royeovo petje na večini skladb, začenši z uvodnim energetskim katalizatorjem »A Better Way« izpade izjemno mladostno, medtem ko ga spremljajo eterične vokalne harmonije ter njegove kompleksne, a tudi milozvočne kitarske pasaže. Gospod Albrighton na veliko uporablja tudi akustično kitaro s čimer pridoda posameznim sekcijam pastoralen pridih, medtem ko simfonične zavese lepo skrbijo za variabilno ambientalno globino.
Precej neobičajen, skorajda bizaren eksperiment predstavlja »Set Me Free, Amigo«, ki je s svojim mehiškim melosom in tenkočutnim šelestenjem hammond orgel pravzaprav v srednji tempo postavljen, lahkoten latino-pop rocker. Vsekakor popolnoma neresna stvaritev, ki je krepko pod običajnim renomejem te legendarne skupine, čeprav funky inštrumentalna sekcija v drugem delu sploh ne izpade napačno. »Destiny«, še ena lahkotna skladbica srednjega tempa z vrhuncem v melodičnem refrenu, se odpre z melanholično kitarsko solažo, kakršno lahko pričara le kitarist Albrightonovega kova. Nič posebnega, sploh v primerjavi s tem česar so bili zmožni v svojih najboljših časih, čeprav ima nostalgičen ambient, ki prevladuje na tej in še nekaterih stvaritvah na »Time Machine«, nedvomno svoj draž.
Skoraj 10 minut dolgi »If Only I Could« je še en primer skladbe, ki kljub obsežni dolžini in kompleksni ritmični strukturi, nikakor ne uspe vzleteti kar se tiče poskusa stvaritve vznemirljivega ambienta, se pravi tistega v čemer so bili Nektar v preteklosti res pravi mojstri. Celo vokalne harmonije tokrat zvenijo nekoliko zdolgočaseno in posiljeno, medtem ko so prebrisane improvizacije na kitari, klaviaturah, basu in bobnih res edino kar zares pritegne posameznikovo pozornost pri tej sila povprečni stvaritvi. Naslovna skladba predstavlja enega izmed nekoliko bolj navdahnjenih trenutkov na »Time Machine«, čeprav vsebuje precej predvidljiv in ponavljajoči se refren. Kar ne izpolni precej banalno besedilo in precej naveličana pevska predstava se toliko boljše posreči zelo dobri inštrumentalni sekciji, kar še posebno velja za gastronomsko solažo ha hammond orglah.
»Tranquility« se odpre z obetavno kitarsko improvizacijo in eteričnimi vokalnimi harmonijami. Temu sledi zanimiv prehod v eterično sekcijo z izpostavljenimi sintetizatorskimi teksturami. Nadaljevanje kompozicije žal ne izpolni začetnih pričakovanj. »Mocking the Moon« je pastoralno zasoljena balada z veselim refrenom in pozitivnim vzdušjem na katero ne bi smeli biti pretirano ponosni, saj gre za aranžersko gledano eno najbolj preprostih stvaritev v njihovi karieri. »Talk To Me« je še ena power balada z imenitno Royeovo pevsko predstavo in gastronomsko kitarsko solažo, se pravi neobičajen eksperiment, kar ni nujno slabo, čeprav je ustvarjanje power balad za band takega renomeja precej lahkotna poteza na bazi 'svete preproščine'.
Fusionistični inštrumental »Juggernaut« je zlahka najbolj zanimiva stvaritev na »Time Machine«; prvovrstna demonstracija vznemirljivega inštrumentalnega talenta tega banda z vrsto ganljivih improvizacij. Malo jazz rock fusiona nikoli ne škodi in tu si da klaviaturist Henatsch polnega duška. Povprečen Nektar privrženec bi od dobrih 10 minut dolgega »Diamond Eyes« pričakoval ep na ravni njihovih najboljših stvaritev. Žal je vse kar so Nektar uspeli povedati za zaključek albuma v funkovskih ritmičnih direktivah speljana in precej razvlečena stvaritev, ki kljub nekaterim obetavnim motivom kot celota ambientalno nikakor ne vzleti.
Nektar na »Time Machine«, svojem četrtem studijskem dosežku avtorskih del, po 'vrnitvi od mrtvih' leta 2000, ne odkrivajo 'tople vode', temveč ponekod zvenijo precej utrujeno, saj je nekako zmanjkalo osvežilnih skladateljskih idej, pa vendar gre za album, ki je zvokovno še vedno ustvarjen po okusu dolgoletnih privržencev. Očitno Sherwoodov prihod, kljub temu, da je ta svoje inštrumentalne in produkcijske naloge opravil povsem dostojno, ni prinesel novega skladateljskega elana, zato bo pri naslednjem Nektar studijskem projektu potrebna poštena prevetritev skladateljskih idej v kolikor space rockovske legende še želijo ostati relevanten studijski band.
na vrh