To pot je »le« enojni! Novi Rush DVD! Naslovljen kot »Time Machine 2011: Live In Cleveland«! To je torej filmsko glasbeni dokument, ki je ujel enega od koncertnih utrinkov zadnje svetovne koncertne turneje, enega najbolj eklektičnih triov, ki so kdajkoli lomastili po planetu Zemlja in do tega dne verjetno tudi v vsej prešerni galaksiji. Če na hitro osvežimo spomin je »Time Machine« turneja trajala med 29.06.2010 in 02.07.2011. Glavnino koncertov so Rush odigrali na tleh severnoameriškega kontinenta, kjer se je turneja tudi pričela in končala. Rush so med 04.05.2011 in 29.05.0211 nastopali tudi v Evropi. Štirje koncerti v Skandinaviji, 10 dnevna turneja po Veliki Britaniji ter edini sestop na tla stare celine z nastopoma v nizozemskem Rotterdamu ter dva dni zatem, dne 29.05.2011 v nemškem Frankfurtu. To pot smo se Evropejci res morali izjemno potruditi, da smo lahko prisostvovali enemu od redkih nastopov te Rush turneje v Evropi. Če »Snakes And Arrows« DVD obeležuje posnetek Rush koncerta v Rotterdamu, nadalje DVD »R30« nastop zasedbe v Frankfurtu, so se to pot Rush odločili, da spravijo na DVD nosilec celoten posnetek svojega nastopa v ameriškem Clevelendu in tamkajšnji dvorani Quicken Loans Arena, z dne 15.04.2011.
»Time Machine 2011: Live In Cleveland« je prvi uradno izdani filmsko zvočni dokument zasedbe Rush, ki izvira iz ozemlja ZDA. Glede na to, da so Rush v preteklosti Južno Ameriko in Evropo »obdelali« s tovrstnimi DVD izdajami, ostaja logična poteza ta, da posnamejo Rush naslednji DVD na domačih Kanadskih tleh.
Quicken Loans Arena, dom Clevelandskega NBA kluba Cavaliers poseduje 20.500 sedežev. S parterjem se sprosti prostora za število ki je gotovo blizu 30.000 glav. Nabito polna dvorana, dne 15.04.2011. Razprodana tudi. Zakaj so se Rush odločili izbrati prav Cleveland? Je namreč prvo ameriško mesto, v katerem so v zgodnjih sedemdesetih Rush prejeli podporo s strani tamkajšnjih radijskih postaj, ki so vrtele glasbo prvenca Rush.
Film »Time Machine 2011: Live In Cleveland« je posnela agencija Banger Production, ki je imela glavno besedo tudi pri snemanju DVD dokumentarca »Rush: Beyond The Lighted Stage« (2010). Ta DVD je poseben v prvi vrsti seveda zaradi izjemnega koncertnega repertoarja. Film je posnet v maniri predhodnega DVDja »Snakes And Arrows«. Z mnogoterimi kamerami postavljenimi v več zornih kotov dvorane.
Ker je to DVD izdaja, dostopna pa je tudi dvojna koncertna CD izdaja, se osredotočam to pot v prvi vrsti na njegov vizualni del (poudarke na glasbi bo nosila recenzija dvojnega koncertnega CDja). Rush šov, ki je trajal v celokupnem seštevku dobre tri ure in pol, se odpre s filmsko anekdoto projecirano na orjaško platno za odrom, ki nas v hipu posrka v drugo dimenzijo. To je kratki film nalezljive vrste Rush humorja, ki uteleša pod hipotetično predpostavko življenja v oddaljeni galaksiji Willowdale - "to bi se lahko zgodilo", usekanega debelega profesorja Schlobowitza (Alex Lifeson), ki izumi časovni stroj! Veliko stvari se vrti okrog klobas to pot. Skozi vse kadre koncerta in ne le kratkega filma, kjer se požrešni Schlobowitz skoraj zadavi s klobaso. Sledi demonstracija naprave pred očmi irskega policaja O'Malleya (Neil Peart) in brkatega oštirja (Geddy Lee) z monoklom. Za poizkuse izberejo zasedbo Rash in njeno skladbo The Spirit Of Radio v finsko ruski polka varieteti, nadalje "disco Amanda Lear late seventies" in lenobno migotavi "jazzy funk" varieteti. Niti ena izmed njih ne zadovolji nikogar od prisotnih, dokler ne sproži na čudežni napravi debel izumitelj še zadnji "super dooper" zvok, pomotoma pritisne še rdeči gumb in ta nas pripelje iz galaksije in lokala Gershon naravnost v Quicken Loans Arena, kjer udarijo pravi Rush z The Spirit Of Radio. Vsaka skladba tega dokumenta je podkrepljena s filmsko zgodbo, ki je projecirana na platno v ozadje. V igri svetlobe in intenzivnem objemu znamenite Rush igre, je to vozovnica v poseben paralelni svet – Rush svet, ki traja tri ure in pol.
Prvi del koncerta je krajši, repertoar pa ponudi nekaj sočnih cvetk, kot so Time Stand Still, Leave That Thing Alone, Stick It Out, Marathon in Presto, ob izvedbi povsem nove BU2B, standardoma Subdivisions in Freewill ter »Snakes And Arrows« skladbah Faithless ter Working Them Angels. Sledi 20 minutni premor, drugi del pa se odpre še z enim tipičnim zabavnim filmom Rush kulinarike. Ko se pojavi na sceni število 1981,se prične vrteti na platnu, v kadrih izmenjujejo v glavnih vlogah Geddy Lee (režiser Cecil), Neil Peart (snemalec Percy) in Alex Lifeson (menedžer Ray Danniels).
Drugi del je daljši. Rush odigrajo na njem celotni album »Moving Pictures«, ki je v letu Time Machine turneje napolnil 30. leto starosti. Tu je nova obvezna in še nikdar slišana Peartova solaža na bobnih imenovana Moto Perpetuo, pričakovani pomik v Rush klasike sedemdesetih, ki jo zaokrožita v dodatku še ena fantastična verzija klasike La Villa Strangiato, ki se odpira ob sarkastičnem uvodnem polka motivu, to pa zabeli zasedba z, v reggae aranžma ovito, klasiko Working Man. Naj izpostavim tudi to, da so skladbe na »Time Machine 2011: Live In Cleveland« znova izvedene nekoliko drugače, kot na prejšnjih koncertnih albumih. Podrobnosti boste odkrivali dlje časa, očitneje pa seveda odstopa novi posnetek od prejšnjih v primerjavi z interpretacijo in zvokom studijskih izvirnikov. To se odraža zlasti na skladbah, ki so izšle na albumih iz osemdesetih, kjer so bili v ospredju produkcije sintetizatorji. Marathon, Time Stand Still in Subdivisions imajo neprimerno bolj organski zvok, kot na »A Show Of Hands« (kar ne pomni da so to boljše verzije, le drugačne, v skladu z razvojno točko skupine v letu 2011), kljub korektnim povzetkom neobhodnega odmerka sintetizatorjev. Prav tako dobiva v takšni zvočni krajini (odličen) doprinos spremljevalnih vokalov Alexa Lifesona povsem novo vrednost in učinkovanje. Drugačne linije bas kitare so občutne zlasti v instrumentalih YYZ, Leave That Thing Alone ter seveda nenadkriljivi La Villa Strangiato, pri kateri se »razpoči« v finalu gospod Alex Lifeson. Za skladbe albuma »Moving Pictures« je v tem dokumentu značilno, da klaviature v detajlih ponujajo drugačno izkustvo. Lahko rečem, da v sofisticiranih prehodnih delih celo pridobijo na atmosferičnem pomenu. A je treba napeti ušesnega polža. Med njimi prednjačita Vital Signs in The Camera Eye. V Vital Signs vzame Lifeson edinokrat na koncertu v roke kitaro proizvajalca Fender (znamke Telecaster, kar se ujema z zvočnim trendom začetka osemdesetih – tega ne skriva aranžma Vital Signs, ko je bilo modno, da so zasedba v art eklektizem vmešavale reggae prijeme – prva vzporednica (tudi s Telecatrom) je Andy Summers in The Police.
Ta DVD mora imeti vsak ljubitelj skupine. Je pač enkraten - neponovljiv dokument. S svojevrstno atmosfero, energetskim utripom. Seveda je v ospredju vsega v tem DVDju vizualna fascinacija. Igra reflektorske svetlobe, katere glavnina odpade na rovaš izkoristka gigantske premične reflektorske strukture, ki je pripeta na strop nad odrom. Ta se skozi koncert nenehno transformira in spominja s svojim gibanjem na lebdeče vesoljsko plovilo. Na tokratnem odru so zvočniki zamaskirani v zabojnike časovnega stroja, pralne stroje in pečice s perutnino. V Far Cry izplove v dvorano pomanjšana daljinsko vodena replika plovila Zeppelin, še prej se sproži v prostor salva milnih mehurčkov.
Trio je na odru v interpretaciji znova »vsemogočen«. Impresije o glasbi sami (njeni interpretaciji, zvoku in dnevni formi skupine) na tem dokumentu, bo podrobno podala recenzija dvojnega koncertnega »Time Machine: Live In Cleveland« CDja, kjer se bomo popolnoma osredotočili le na glasbo. Odveč je poudarjati, da ostaja vrednost dejstva kaj lahko doseže na odru vsega udarni trio, še naprej neverjetna, dokler ne vidiš filma samega. Trio je tako prekaljen, da mu ne gre prav nič po zlu. Nota humorja je eden nosilnih stebrov Rush pojave. Očesna komunikacija in komunikacija gestikuliranja med trojico na koncertu, je zabeljena z zafrkljivo bero spakljivega spogledovanja na relacijah Lifeson-Peart in Lee-Peart. Lee in Lifeson sta izjemno energična in agilna glasbenika, ki s svojo okretnostjo še vedno brez kančka rje izkazujeta vihravost dvajsetletnikov pristne naglice (»Rush«) neukročenega glasbenega navdušenja. Dvorana je v hipnozi, odzivi so ekstatični, publika nosi skupino na orjaških valovih ekstatičnega medkoncertnega razburjenja. Ameriški »Rush-trekiji« nikakor niso tako intenzivni v kreiranju vzdušja, kot je tisto ujeto na DVD dokumentu »Rush In Rio« (2003).
DVD ne prikaže orjaškega števca, ki šteje leta od 1974 proti 1981 (v premoru) – to bi bila namreč norost. To navajam zgolj kot zanimivost, obenem pa je izpuščen zaključni film - parodija na komedijo "I Love You, Man" in dogajanja v zaodrju po Rush koncertu, ko Jason Segel in Paul Rudd, največja oboževalca zasedbe Rush v zgodovini planeta Zemlja, pretihotapita s ponarejenimi AAA prepustnicami v Rush zaodrje.
Kot posebni dodatek k samem koncertnem filmu je to pot zanimiva uvrstitev dveh izgubljenih starodavnih videoposnetkov, ki v svoji historični vrednosti sodita naravnost na dokumentarni DVD »Beyond The Lighted Stage«. Gre za pradavni verziji Need Some Love z Johnom Rutseyem na bobnih in eno prvih koncertnih izvedb »Fly By Night« klasike Anthem iz ameriškega New Yerseya.
Nov prelep filmski dokument ene najbolj zanimivih in posebnih skupin kar jih je dal rock univerzum v svoji zgodovini. Tisti, ki ste nemara ujeli Rush na enem od koncertov »Time Machine« turneje, ne oklevajte z nakupom tega spominka. Rush oboževalci imajo ta DVD že doma, še enkrat več pa lahko poudarim, da je tudi ta dokument odlično izhodišče vsem, ki skupine ne poznate, da lahko ob njem pričnete odkrivati edinstveni Rush svet!
na vrh