Barclay James Harvest: Time Honoured Ghosts

S "Time Honoured Ghosts" so Barclay James Harvest nadaljevali po svojem ustaljenem in do tedaj uspešnem receptu; z ustvarjanjem svoje lastne vizije melodičnega simfoničnega progresivnega rocka, temelječega na številnih pastoralnih in orkestralnih elementih. Tudi tokrat je bil osrednji pisec kompleksnejših sekcij oz. simfoničnih aranžmajev Woolly Wolstenholme, klaviaturist in glavna kreativna sila skupine medtem, ko sta oba pevca/kitarista kot ponavadi vložila svoje moči glede na lastne sposobnosti. John Lees v svoje značilne družbeno buditeljske himne in melodično rockovske anteme, basist Les Holroyd pa predvsem v zanj značilne akustične folk balade. Bobnar Mel Pritchard je medtem zagotavljal stabilno in solidno ritem sekcijo in čeprav se je ponavadi podrejal ustvarjalnim muham vseh treh tvorcev glasbe, je kot igralec večkrat presenetil z nekaterimi duhovitimi in raznolikimi prehodi. Ta album so posneli v San Francisu pod producentsko palico Eliota Mazerja. Perfekcionist Woolly je bil (ponovno) nezadovoljen z ameriško produkcijo na njegovem samostojnem prispevku "Beyond The Grave", češ da je ta na račun zgrešene produkcije izgubil nekaj svoje rockerske sočnosti. Kljub njegovim pripombam pa je imel album popolnoma prepoznaven in zaščiten, če že ne skorajda kristalno čist BJH zvok. Kakih ustvarjalnih presežkov v dotedanjem opusu skupine ta izdelek ni ponudil, skupina ni šla na novo stopnjo svojega razvoja, a se je na njem kljub temu nahajalo vrsta zelo solidnih stvaritev, nekatere pa so si pridobile tudi kultni status med ljubitelji skupine.

Otvoritveni "In My Life" vsebuje vse prepoznavne BJH elemente in je kot tak močan uvod v album. Melanholičen Johnov kitarski rif je napeljan skozi sočne kulise Woollyevih klaviatur s poudarkom na melotronu in hammond orglah medtem, ko Johnov vokal skoraj ves čas spremljajo melodične vokalne harmonije. Johnovo besedilo se nanaša na kritiko glasbene industrije. Žal, kot je bilo to že kar nekako v tradiciji te skupine tudi ta album vsebuje eno podpovprečno, če že ne nadležno stvaritev in s tem tudi znaten padec vzdušja. Slednje se nanaša na obupno "Sweet Jesus", ki je izjemno patetična Lesova akustična folk balada z močnim poudarkom na krščanskih religioznih naukih. Slednje je za bilo za Lesa in skupino precej netipična poteza. No, glavni problem pa ni bil v sirastem besedilu o "sladkem Jezusu", temveč tudi v Lesovi popolnoma razglašeni vokalni interpretaciji, napeljani skozi sicer solidne in enostavne akorde akustične kitare in valovanje melotrona. Zagotovo ena najšibkejših stvaritev BJH iz Woollyevega obdobja.

Daleč boljša stvaritev je Johnov romantični simfo ep "Titles", ki je nekakšno simbolično posvetilo njihovim vzornikom Beatlom (v besedilu je mogoče najti številne aluzije na Beatles klasike, denimo v verzu "All You Need Is Love" ter v zaključnih vokalnih harmonijah, ki vsebujejo verz "Let It Be"). "Titles" je po mojem tudi najboljše delo na albumu, kjer resnično zaživi tista prepoznavna BJH epsko simfonična-pastoralna magija. Vse v tej skladbi vsebuje primerne sestavine BJH klasike: Woollyevi veličastni orkestralni aranžmaji s poudarkom na melotronu, melodične vokalne harmonije in okusne akustične pasaže na kitari. Zimzelena stvaritev, ki tudi danes ostaja ena izmed njihovih najbolj priljubljenih skladb sploh. Solidna stvaritev, sploh kar se tiče mističnega vzdušja, pa je tudi Lesova akustična folk balada "Jonathan", ki je bila navdahnjena po noveli "Jonathan Livingston Galeb". Lesovi povprečni predstavi na akustični kitari in prepoznavnem falsetu vokalu znatno pomagajo odlični Woollyevi orkestralni aranžmaji na meltoronu, ki so kot ponavadi poslastica za vse simfo zanesenjake.

Mračni "Beyond The Grave" je Woollyeva stvaritev, ki je bila navdahnjena po nekem horror stripu. Glede na to, da je bila plod osrednjega glasbenika skupine je prav tako eno močnejših del na albumu, čeprav je bil ta, kot že prej povedano, nezadovoljen z njeno produkcijo. Woolly tu nastopa tudi v vlogi pevca, družbo pa mu delajo mogočne zborovske vokalne harmonije. Njegove pasaže na hammondkah in melotronu so kot ponavadi izborne ter glavni vir epske pompoznosti ter rahlo srhljivega ozračja te kompozicije. "Song For You" je ena od tistih tipičnih BJH skladb z dvema obrazoma. Tako je njena prva polovica razmeroma udarna, skorajda heavy rockovska medtem, ko v drugi prevladujejo lahkotnejši ritmi z značilnim patetičnim Lesovim vokalom. Tu se lahko razločno sliši skladno prehajanje z orgel na klavir in z električne na akustično kitaro. "Hymn For The Children" je še ena značilna Johnova družbeno kritična himna, katera je simbolični naslednik njihove klasike "Child Of The Universe". Tokrat gre v besedilu za kritiko rasizma. Simfonični aranžmaji so tudi tu lepo položeni znotraj melodičnih akustičnih pasaž in bogatih vokalnih harmonij.

Lesova romantično obarvana balada "Moon Girl" vsebuje za skupino precej netipično besedilo o grupijevkah oz. Lesovi "romantični" izkušnji z eno izmed njih. To je seveda povsem v nasprotju s tistim, kar je pridigal na "Sweet Jesus". Solidna mešanica Lesove lirične in vokalne patetike (tokrat ta ni nadležna), Johnovih jokajočih slide pasaž na kitari in Woollyevih melanholičnih orkestralnih aranžmajev na melotronu. Tudi zaključna stvaritev, solidna Johnova melodična simfo-folk balada "One Night", potrjuje da BJH v nasprotju z mnenji nekaterih sivečih se glasbenih godrnjačev, ki dan danes trdijo da so bila njihova dela "brez jajc", nikakor niso bili kake nedolžne ovčke brez krvi pod kožo, čeprav še vedno daleč od statusa tipičnih rockerskih ponočnjakov. Lirična tematika se tu namreč vrti okoli prijateljic noči, vendar jih besedilo ne hvali niti ne graja, temveč vse skupaj prepušča poslušalčevi lastni interpretaciji. Uspešen zaključek albuma, kjer navdušujejo predvsem čudovita vokalna večglasja, dobra Johnova vokalna predstava ter Woollyeve duhovite pasaže na hammodkah in mini moogu. Ključno k magiji pa pripomorejo tudi zabeljene slide solaže na kitari in vmesna valovanja melotrona.

"Time Honoured Ghosts" je bil še en zelo soliden izdelek iz najboljšega ustvarjalnega obdobja skupine, ko je bila Wolstenholmeova ambicioznost ključna pri zagotavljanju široke simfonične palete ter vseh progresivnih smernic medtem, ko sta bila oba kitarista prek svojih vselej melodičnih stvaritev zaslužna za vse večji dvig njihove popularnosti. Čeprav je na njem preveč nihanj, da bi ga lahko uvrstil med njihove mojstrovine, je album vseboval dovolj pestro ponudbo za BJH značilne oblike simfoničnega melodičnega-prog rocka, da se lahko uvršča med njihove najbolj priljubljene izdelke. Največji učinek, kar se tiče vzdušja, ima še danes prav gotovo na slušalkah med raznimi pomladnimi in poletnimi idili v naravi. Prav gotovo pa je k temu nekaj prispevala tudi odlična pastoralna naslovnica s koscem med delom na polju, ki je bila prva v seriji odličnih pastoralnih naslovnic, ki so krasile njihove albume v drugi polovici 70-ih.