Konec šestdesetih se je med tedanjo glasbeno srenjo kar precej govorilo o dveh največjih upanjih izmed skupin, ki so sodelovale z založbo Atlantic Records. Medtem, ko so Led Zeppelin že od prvenca dalje želi lep komercialni uspeh in presegli pričakovanja, pa so se Yes morali kar krepko potruditi, da so jih vendarle opazili tudi izven britanskega območja. Njihov istoimenski prvenec iz leta 1969 je bil sicer nadvse soliden dosežek za mlado skupino, saj je že postavil nekaj pomembnih slogovnih smernic za to legendarno skupino, vendar so bili Yes v tej fazi svoje kariere še vedno premalo inovativni in izstopajoči med tedanjim, hitro razvijajočim se, progresivnorockovskim gibanjem, ki je, zlasti po pojavu skupine King Crimson, za številne, kronološko gledano, prve 'prave' progrockovske skupine, dobesedno eksplodiralo in posadilo seme nove glasbene revolucije.
Yes so bili sicer že od samega začetka svojega obstoja v prvi kategoriji prog pionirjev, vendar je leta 1970 obstajala resna nevarnost, da jih bo glede glasbene prodornosti in provokativnosti prehitelo kar nekaj vrstnikov. Njihovo mešanje prelestnih napevov v režiji karizmatičnega vokalista Jona Andersona, nalezljivih vokalnih harmonij, kjer je Andersonu zavzeto pomagal inovativni basist Chris Squire, duhovitih kitarskih viž pokojnega Petra Banksa, šelestečih simfoničnih aranžmajev v domeni klaviaturista Tonya Kayea, jazzovskih ritmičnih kapric za katere je poskrbel predvsem bobnar Bill Bruford, medtem ko so bili drobci psihadelike in folka prej izjema kot pravilo, je bilo že tedaj na zavidljivi tehnični in ambientalni ravni.
Nekaj posebnega pa so bila tudi Andersonova besedila, kjer sta klišejsko ljubezensko poezijo vse bolj začeli izpodrivati 'novodobna' spiritualnost in znanstvenofantastična tematika s čimer je Jon, ob strastnem prebiranju tovrstne literature, 'okužil' tudi ostale člane banda. Do rojstva 'zelenega jezika' ni bilo več daleč. Kitarist Banks nad tem ni bil pretirano navdušen, pojavljati pa so se začele tudi precejšnje razlike glede pogledov na nadaljnjo glasbene usmeritev. Yes preprosto niso imeli druge izbire, če so še hoteli dohajati stik s sila ambicioznimi prog sodobniki, zato so enostavno morali spremeniti dotedanji glasbeni koncept. Ravno zato so na svojem drugem studijskem albumu, »Time And A Word«, ki je bil obenem njihov poslednji album z Banksom v postavi, na Andersonovo pobudo poskusili srečo v sodelovanju s 30-članskim simfoničnim orkestrom. Pri tem početju pa še zdaleč niso bili pionirji. Pravzaprav so bili pri tej odločitvi s komercialnega vidika za malenkost prepozni, saj so njihovi vrstniki kot so The Moody Blues, The Nice in Deep Purple sodelovali z orkestrom že konec šestdesetih let, tako da ta poteza takrat ni več predstavljala kake posebne inovacije.
»Time And A Word« je bil večinoma zabeljen z originalnimi kompozicijami, vendar sta se znašli tudi dve izjemi. Prvo izmed njih je predstavljal otvoritveni standard »No Opportunity Necessary, No Experience Needed«, kjer gre za priredbo Ritchieja Havensa. Ta epska priredba, ki se odpre s pompoznim orkestralnim uvodom, je vsebovala tudi nekaj motivov, ki so se pojavili v filmu The Big Country. Posamezne orkestralne aranžmaje je napisal Tony Cox. Ena slabih lastnosti »Time And A Word« je v tem, da orkester, skupaj s Kayeovimi klaviaturami, večkrat preglasi večino Banksovih kitarskih prispevkov, kar velja tudi za nekatere vokalne harmonije, tako da vsi člani skupine niso prišli do enakovrednega izraza. Ravno Kayeove psihadelično začinjene pasaže na Hammond orglah so tiste, ki so najslabše prestale test časa, kar se tiče »Time And a Word«, tako da ne preseneča, da je ostal član Yes samo do leta 1971, če ne upoštevamo njegovih kasnejših vrnitev.
Glavni 'zvezdnik' tega albuma je bil sicer njegov glavni 'arhitekt', se pravi Anderson s svojim specifičnim, nadrealno visoko uperjenim glasovnim registrom. Squireove melodične bas linije lepo ohranjajo pretočnost posameznih del, medtem ko so Banksove kitarske pasaže vselej izstopale iz tedaj razširjenih in prevladujočih blues okvirov. Brufordove inteligentni, jazzovsko začinjeni bobnarski prehodi, so še dandanes prava paša za ušesa, zato ne preseneča, da se je že na začetku svoje kariere uveljavil kot eden najbolj smelih in inovativnih bobnarjev prog rock scene. Andersonove vokalne odlike, skupaj s spremljevalno oporo, še posebno zablestijo v refrenu še dandanes zanimivega »Then«, kjer v besedilu že prevladujejo njegove 'pridige' o človekovem preporodu in pozivu k spremembah na vseh življenjskih področjih. Številne spremembe tempa, časovni preskoki in ognjeviti orkestralni aranžmaji ne porušijo melodične strukture te ambiciozno sestavljene skladbe, ki bi še danes ostala klasika, če ne bi Yes že v naslednjih nekaj letih ustvarili še veliko boljših del.
Psihadelično-orkestralni »Everydays«, sicer priredba Stephena Stillsa, ni tako dobro prestal časovnega testa. Tu gre za tipičnega skladateljskega 'otroka svojega časa'; prvi del skladbe vsebuje počasen, zaspan ritem, psihadelične vokalne harmonije in 'antične' orkestralne aranžmaje, nakar po prvem časovnem prehodu sledi preobrat v pospešen tempo in razigran inštrumentalni del z obširnimi kitarskimi improvizacijami. Eterična klasika »Sweet Dreams« je ena izmed redkih »Time And A Word« skladb, ki je s svojo romantično-nostalgično atmosfero pri Yes privržencih še dandanes ostala v nadvse lepem spominu. Na njej vlada mogočen, večglasen in nesramno nalezljiv refren, ki poslušalca z lahkoto popelje v eno izmed Andersonovih 'astralnih dimenzij', medtem ko izrazito melodično strukturo povezujejo odebeljene bas linije in razvejane kitarske pasaže. To je, poleg naslovnega dosežka, ena izmed dveh skladb na albumu pri kateri je kot skladatelj sodeloval Andersonov stari pajdaš David Foster s katerim sta se poznala še iz časov njune prve skupine The Warriors.
»The Prophet« vsebuje dolg, psihadelično obarvan, inštrumentalen uvod, kjer kraljujejo Kayeove Hammond orgle in godalno začinjeni orkestralni aranžmaji, ki v navezi dominirajo tudi skozi preostanek te pozitivistično obarvane kompozicije. Notri pa se najde tudi motiv orkestralne klasike »Jupiter«, katera izvira Holstove suite Planetov. Tu se lahko razločno sliši, kako Andersonov vokal v produkciji, zaradi pretirano pompoznih orkestralnih aranžmajev, ne pride do polnega izraza, medtem ko se skladba, kljub nekaterim zanimiv inštrumentalnim idejam in kompleksnim ritmičnim zavihkom, nekako ne razvije v takšno smer, da njenih glavnih motivov ne bi pozabili že kmalu po zaključku poslušanja. »Clear Days« je kratka ljubezenska balada z nekoliko naivnim ter melanholičnim Andersonom v vlogi zaljubljenca ob prelestnih godalno-klavirskih aranžmajih, ki prav tako ne zapusti kakega trajnejšega in globokega emocionalnega pečata.
Precej drugačna zgodba je ambiciozni, psihadelični ep »Astral Traveller«, eno izmed dveh del na albumu brez orkestra, na katerem, med Andersonovim vokalnim posredovanjem kozmične izkušnje astralnega popotnika, briljira predvsem inštrumentalna naveza Banks-Kaye. Vokalne harmonije so tu že popolnoma na ravni tistih s katerimi bodo poslušalce razvajali na vrhuncu svoje kariere, medtem ko se med briljantnimi inštrumentalni interludiji lahko sliši, da je bil Banks vendarle precej spregledan kitarist. V najlepšem spominu pa je zagotovo ostala naslovna skladba, se pravi »Time And A Word«, ki je tudi edina s tega albuma na katero so se Yes v živo spomnili še tudi več kot 25 let po njenem izidu. Od vseh skladb na albumu ravno naslovna klasika, predvsem po zaslugi epskih vokalni harmonij, besedila, okusno postavljenih časovnih prehodov in 'zelene' atmosfere, najboljše napove kam bo Yes odneslo na naslednjem studijskem dosežku, medtem ko je veličastni in dvigujoči refren še danes eden najboljših v njihovi dolgi in izjemno bogati karieri.
»Time And A Word« je, kljub temu, da je zvokovno gledano v marsičem tipičen produkt svojega časa, Yes uspešno zagotovil mesto med najbolj ambicioznimi bandi progresivnorockovskega gibanja. Skladbe kot so naslovna stvaritev, »Then«, »Astral Traveller« in »Sweet Dreams«, so še danes upravičeno cenjene med večino dolgoletnih privržencev, medtem ko preostale stvaritve na albumu niso tako dobro prestale časovnega testa. »Time And A Word« je ob izidu komercialno skorajda popolnoma pogorel in band se je znašel v skrajno neprijetnem položaju, saj je založba Atlantic Records že začela razmišljati o prenehanju nadaljnjega sodelovanja. Potrebne so bile nove, precej bolj radikalne spremembe, če so še želeli 'ostati nad gladino'. Kar je potem sledilo je potolklo tudi najbolj divja presenečenja. Yes so Banksa, eno najbolj tragičnih figur progrockovske scene, odpustili še pred izidom albuma in na njegovo mesto privedli Stevea Howea (ex-Tomorrow), ki se je, skupaj s preostalimi člani banda, pojavil že na ameriški verziji »Time And A Word« naslovnice. Slednja je bila namreč iz (kvazi)moralističnih razlogov drugačna od evropske verzije, kjer se je nahajal goli ženski torzo z metuljem. Zgodba o prihodu Stevea Howea pa je tudi zgodba o popolnem preporodu praktično že odpisane skupine.
na vrh