Leta 1981 je zvezda legendarnih art rockerjev Electric Light Orchestra že naglo zahajala, tako v ustvarjalnem kot komercialnem smislu. Prvi znaki dekadence svoje čase ene izmed najuspešnejših rock skupin so se pojavili že z izidom albuma "Xanadu" (1980), glasbenega zapisa za istoimenski film, na katerem so sodelovali s pop princesko Olivio Newton-John. Ta odkrito komercialni pop projekt je razočaral številne privržence, ki so upali, da se bodo po svojem disko obdobju končno vrnili nazaj k art rockovskim koreninam.
ELO šef Jeff Lynne, karizmatični pevec, kitarist, občasni klaviaturist in producent, je ta razkorak, ki je nenadoma nastal med skupino in dolgoletnimi privrženci, naposled opazil, a je bilo, kot se je kasneje izkazalo, že prepozno, da bi skupino rešil pred razpadanjem potem, ko so korenine že postale pošteno nagnite. Posledica tega njegovega nenadnega preobrata k prog rockovskemu izvoru skupine je bil konceptualni album "Time", ambiciozen projekt in razmeroma uspešen poskus vrnitve k art rockovskim koreninam po kratkotrajnem pečanju z diskom.
Zvočni perfekcionist Lynne je začel tu na veliko eksperimentirati s tedaj izjemno popularno sintetizatorsko tehnologijo. Sintetizatorji so na "Time" dobili dominantno vlogo medtem, ko je godalna sekcija, nekoč njihov zaščitni znak, postala stvar preteklosti. Orkestralni zvok je postal plod popolne sintetizatorske simulacije s strani gospodov Lynnea in klaviaturista Richarda Tandya. Rezultat je bil opazno bolj elektronsko-sintetični zvok, tipični produkt svojega časa, ki dan danes zveni precej arhaično, je pa zato idealen za vse tiste, ki se želijo prek glasbe vrniti nazaj na začetek 80-ih. Slednje je, rahlo ironično, tudi osrednja tematika "Time" koncepta.
"Time" je bil njihov prvi konceptualni projekt po odličnem "Eldorado: A Symphony" (1974). Sama zgodba ni nič posebnega niti inovativnega, saj je bila v znanstveno-fantastičnih panogah že velikokrat uporabljena, a se kljub temu na dokaj prepričljiv način ujema z naravo posameznih skladb. Zgodba govori o tipu iz leta 1981, katerega časovni popotniki odpeljejo v pozno 21. stoletje. Ko se pojavi v prihodnosti se ne neha čuditi dosežkom tistega časa, a se obenem čudi samemu sebi, ko se z mislimi še vedno vrača nazaj v svoj čas in k ženski, katero ljubi in katero je zapustil zaradi svojega potovanja. Kljub temu, da ima zdaj žensko-robota, ki uboga na vsak njegov migljaj, spozna da gre za slab nadomestek za njegovo izgubljeno ljubezen. Robotska družica ni zmožna ljubezni, niti je ne more prejeti z njegove strani.
Sla po vrnitvi v njegov čas postane samo še večja, ko mu ugrabitelji povejo, da se ne more vrniti nazaj. Zato se odloči, da bo poskušal pobegniti tako, da bi uporabil časovni stroj svojih ugrabiteljev. Poskus pobega se ponesreči in naposled spozna, da ga zadržujejo v prihodnosti toliko časa dokler se sam ne zave, kako so napačne odločitve iz njegove sedanjosti vplivale na njegovo prihodnost. Možakar se naposled lahko vrne v svoj čas s pomembnim spoznanjem, da lahko na pozitiven način vpliva na svojo prihodnost. Ta eksistencialistični znanstveno-fantastični koncept je v marsičem podoben tistemu z "Eldorado"; oba glavna akterja hrepenita po tem, da bi odšla v boljši svet, kjer na koncu spoznata, da jima nikoli ne bo boljše kot v njunem času oziroma dimenziji.
Glasbena podoba albuma je slogovno izjemno eklektična, skoraj tako kot v njihovih najboljših časih s tem, da je poudarek na krajših, večinoma okrog tri minute dolgih pop rockerskih stvaritvah. Poleg zaščitnih ELO art-pop rockerjev (večina del na albumu) so na "Time" eksperimentirali tudi z vplivi new wavea (lepo število skladb), reggaea ("The Lights Go Down") ter celo z rockabillyem ("Hold On Tight").
Po "Prologue", kratkem orkestralnem uvodu na sintetizatorjih in elektronskih efektih, ki simulirajo robotov glas sledi "Twilight", ki je dokaj reprezentativni ELO pop rocker z odličnimi večglasji, sintetizatorsko stimulirano orkestralno sekcijo in efektivnim refrenom. Če se izvzame precej ploski zvok Bevanovih bobnov in poudarjeno sintetiko, jo odlična Lynneova vokalne predstava približa statusu ELO klasike. "Yours Truly, 2095" je razmeroma zabavna fuzija new wavea in art rocka, kjer na veliko eksperimentirajo z elektroniko in digitalnimi efekti. Imenitni večglasni refren podložen na orkestralne harmonije je še vedno tisti zaščitni ELO refren v katerem ni nikoli izginil vpliv Lynneovih idolov The Beatles.
Izvrstni "Ticket To The Moon", kjer se mešata vrhunska melanholija in dramatika, je ena redkih pravih ELO klasik na albumu ter skladba, ki bi se lahko nahajala na katerem koli izmed njihovih klasičnih albumov. Orkestralno valovanje sintetizatorjev je bilo tu uporabljeno na maksimalen način in se odlično ujema z osrednjim aranžmajem ter večglasnim refrenom. Tudi "The Way Life's Meant To Be" je zanimiv eksperiment. Po uvodu na violini (sintetični produkt) se v ospredju znajde Lynneova akustična kitara, ki s svojim flamenko pasažami skladbo porine v mediteranske zvokovne vode ter se dobro prilega kvalitetnemu refrenu.
Ne preveč prepričljivi "Another Heart Breaks" je tipični new wave inštrumental z dominantnim zvokom sintetizatorjev in digitalnimi efekti v ozadju. Podobnih eksperimentov z različnimi končnimi rezultati se je v tistem času lotevala kopica sorodnih art rockovskih skupin, ki so si zaželele večji kos pogače tudi v 80-ih. Zelo dobri "Rain Is Falling", ki je nabit z zvrhano dozo romantike, je po drugi strani povsem reprezentativna ELO stvaritev z močno orkestralno sekcijo, kvalitetnimi večglasnimi harmonijami in nežno melodijo na klavirju. "From The End Of The World" je čisti elektronski new wave fiasko kakršnih si bo skupina na prihodnjih dveh albumih privoščila kar nekaj. Niti kvalitetna solaža na klavirju in kot vedno kvalitetne vokalne harmonije ne izničijo učinka dolgočasne, povsem monotone ritem linije.
Na albumu se pogreša predvsem večji Lynneov učinek v vlogi kitarista. Že res, da nikoli ni sodil med vrhunske kitariste, a je imel v preteklosti kar nekaj dobrih idej, ki so dodatno obogatile njihovo zaščitno orkestralno zvokovno dominacijo. Na "Time" se pogostokrat zdi kot, da bi vedno ubiral iste akorde, da ne govorimo o skoposti kar se tiče njegovega vnašanja kitarskih solaž. Na reggae ritmih podloženi eksperiment "The Lights Go Down" bi lahko zlahka izpadel katastrofalno, a prek fuzije zaščitnih ELO pop rock večglasij in izvrstnega refrena izpade nadvse posrečeno. Tudi tu je Lynne zavzeto sledil tedanjim glasbenim trendom, ko je kar nekaj skupin (ponavadi neuspešno) poskušalo ujeti magijo legendarnih The Police. S sintetizatorji čez in čez prepredeni "Here Is The News" je križanec med tradicionalnim ELO zvokom in new waveom. Po obetajočem orkestralnem uvodu nastopi ponavljajoča se ritem linija utopljena v morju elektronske sintetike, čeprav se kitara, bas, klavir in bobni lahko ves čas razločno slišijo.
Pop rocker "21 Century Man" je še en primerek vrhunske ELO romantike z nezanemarljivim pečatom The Beatles šole. Izborno. "Hold On Tight" je povsem nepotreben rockabilly eksperiment, nekaj podobnega kar so z enako slabimi posledicami naredili Queen s "Crazy Little Thing Called Love". To neokusno Lynneovu posvetilu Elvisu Presleyu, ne samo da ne paše na album, temveč tik pred njegovim koncem podre tudi celoten koncept. Tudi dejstvo, da je bil to njihov zadnji veliki hit single, ne izboljša njegove glasbene podobe. Na zaključnem "Epilogue", klasičnem ELO orkestralnemu zaključku, se Lynne, nekoliko prepozno, prebudi tudi kot kitarist z nekaterimi dobrimi potezami na električni kitari ob spremljavi odličnih večglasij.
Solidni "Time" je dokazal, da se je Lynneu in tovarišiji povratek k art rockovskim koreninam, kljub sintetični preobleki, še kar posrečil. Čeprav se niti približno ne more primerjati z njihovimi najboljšimi stvaritvami iz 70-ih, je to Lynneov zadnji projekt do kratkotrajnega povratka z "Zoom" (2001), ki je še vreden pozornosti tudi tistih, ki ne sodijo med pravoverne ELO privržence. Kljub temu, da je njihova popularnost v tem času naglo ugašala, je bil "Time" na domačih britanskih tleh zelo uspešno sprejet. Sledila mu je njihova zadnja svetovna turneja, ki je bila prva brez igralcev godal. "Time" je bil labodji spev nekoč ene izmed najboljših art rockovskih skupin, ki si po vrsti slabih potez v nadaljevanju svoje kariere, nikoli ni uspela povsem opomoči.
na vrh