"Till We Have Faces" je bil osmi studijski album legendarnega kitarskega velemojstra Stevea Hacketta in njegov poslednji met trnka proti širšemu komercialnemu odzivu. Tokrat se je Steve odločil zamesiti sintetično impregniran melodični rock z občasnimi elementi svetovne glasbe in obširno rabo njegovega registrsko omejenega vokala, kateri nikoli ni bil primeren za sleherni glasbeni žanr. Znotraj te nič kaj obetavne kombinacije je vpeljal vrsto svojih kitarskih karakteristik na čelu s številnimi subitilnimi solažami in premetenimi finesami brez katerih bi bil ta album popolna katastrofa, tako pa je samo manjša polomija. Večina albuma je bila posneta v Braziliji, se pravi domovini njegove žene Kim Poor, sicer avtorice večine naslovnic za Hackettove albume. Tam se je tudi ogrel za obširno uporabo latinskih ritmov ter najel gostujoče brazilske tolkaliste. Naslov albuma izhaja iz novele slavnega britanskega literata C.S Lewisa, kateri je najbolj zaslovel s fantazijskimi knjigami o pravljični deželi Narniji. Lewisova literatura je vselej igrala velik vpliv na Hackettove glasbene stvaritve.
Mojster Hackett se je na "Till We Faces" ponovno podal v vlogo glavnega pevca, čeprav je bil znotraj melodično rockerskih in pop kontekstov, s svojim omejenim vokalnim registrom le redkokdaj prepričljiv in na ta način na albumu pokvari še tiste redke zanimive trenutke. Medtem, ko je v nižjih legah njegov vokal prijeten in topel in se odlično poda med umirjenimi sekcijami, pa vse prevečkrat, ko se poskuša podati v višje lege izpade paranoično in razglašeno. Poleg tega, da je na albumu samo en inštrumental, je njegov drugi minus nekaj povsem ponesrečenih eksperimentov, katerim sterilna in plastična produkcija ne dela medvedje usluge. Tisti, ki so slučajno pričakovali vrhunsko dozo simfoničnega prog rocka ali pastoralne akustike, se pravi področjih, kjer je Steve tradicionalno najmočnejši, so po povsem ponesrečenem "Cured" (1981) doživeli še eno hladno prho.
Pri prepričljivejšem grajenju posameznih motivov in melodij mu ni pomagala niti podpora dolgoletnega klaviaturista Nicka Magnusa in kultnega bobnarja Iana Mosleya za katerega je bilo to poslednjo sodelovanje s Hackettom pred njegovim odhodom k Marillion. Večina raznovrstnih idej je sicer dobro zamišljenih, a zaradi že omenjenih vzrokov neprepričljivo izpeljanih. Inštrumentalizacija je kot se spodobi od takšnih glasbenikov vrhunska, a v kontekstu sintetične produkcije po ambientalni plati ne doseže pravih učinkov in pušča poslušalca hladnega. Na albumu ni niti ene kompozicije na katero bi bil Hackett lahko ponosen.
Kako sterilno izpade večina stvaritev na "Till We Have Faces" dokaže že uvodni, sintetično povoskani "Duel", kjer sta edini svetli točki Steveova uporaba številnih zavijajočih kitarskih efektov ter zaključna solaža, medtem ko repetativna ritem linija in mojstrovo iz minute v minuto bolj razglašeno petje, onemogočata da bi se ta ponesrečena skladba razvila v kaj več. "Matilda Smith-Williams Home For the Aged" je v prvem delu dokaj zanimiv eksperiment z epsko zvenečimi kitarskimi frazami in temperamentnimi latino tolkali, a žal v nadaljevanju izgubi rdečo nit in na koncu izpade razvlečeno. Pri tem ne pomaga niti vmesni latino jam na tolkalih ob katerih vse skupaj izpade kot drugorazredni Santana. Za dodatno mero izgube poslušalskega teka pa poskrbi še Hackettovo kar se da nadležno pevsko kremženje.
"Let Me Count the Ways (For Uncle Charlie)" je pomilovanja vreden blues eksperiment. Večni klasicist Hackett, kateremu je bil med glavnimi kitarskimi vzori Andres Segovia in ne Robert Johnson, pač nikoli ni bil najbolj prepričljiv v vlogi blues kitarista, čeprav je kasneje posnel blues album "Blues With a Feeling" (1994), kateri je bil presenetljivo poslušljiv. Njegovi kitarski slidei pa so še vedno pravcata poezija v primerjavi z grotesknim poskusom nenadne prelevitve v bluesovskega pevca. Pri tem naj še dodam, da je skladba vsaj za dve minuti predolga. Nekaj več artističnega samospoštovanja vendarle demonstrira na mističnem "A Doll That's Made in Japan", kateri vsebuje elemente orientalske glasbe s pomočjo zvokov tradicionalnega japonskega inštrumenta kota in barvitih tolkal. Vmesna kitarska solaža je izvrstna, čeprav bi lahko šlo brez vmesnega Kiminega jamranja, ki zveni kot nekaj, kar je bilo posneto v spalnici zakoncev Hackett. Tudi Steveovo petje je tokrat v produkciji ustrezno intonirano, da ne izpade tako nadležno kot ponavadi. "Myopia" je povsem ponesrečen trdo rockovski poskus, kako s pomočjo ostrih rifov zveneti čim bolj udarno in ustvariti obupno melodijo. Hackettova vokalizacija tu doseže že naravnost groteskno razsežnost, tudi zaradi pretirane uporabe vokoderja. Po mojem eden najnižjih padcev njegove kariere.
"What's My Name", ki je skozi večino svojih sedmih minut položena na monotone ritme etno tolkal, je dokaz, da je Hackett na "Till We Have Faces" več kot očitno poskušal oponašati svojega nekdanjega Genesis kamerada Petra Gabriela (v mislih imam predvsem "Rhytm Of The Heat"), kateri je pri tovrstnih eksperimentih dosegel povsem drugačne rezultate in vedel kako se takšnim rečem streže. V nadaljevanju nastopi do kocna razglašeno Steveovo dretje in vsi upi, da bi ta stvaritev kdaj izpadla poslušljivo se razblinijo. Edini svetel trenutek predstavlja vmesna izgradnja zelo lepe orientalske melodije, ki žal traja samo par sekund. Povsem povprečni inštrumental "The Rio Connection" je ena izmed redkih v celoti poslušljivih stvaritev na albumu, tudi s pomočjo dobre solaže na flavti, kar nazorno govori o mizernosti "Till We Have Faces".
No, izpostaviti moram še romantično balado "Taking The Easy Way Out", ki je s svojo eterično, zelo lepo melodijo edina prava svetla točka albuma in redek primer tistega, česar je Hackett ponavadi sposoben, čeprav za moj okus izpade nekoliko preveč pocukrano. Tudi njegov vokal je kot ustvarjen za takšno vrsto skladbe in za spremembo izpade dobro. Zaključek "When You Wish Upon A Star" je komaj omembe vredna priredba glavnega motiva prastare popularne skladbe, ki se je prvič predstavila v Disneyevem Ostržku in je skozi leta doživela številne verzije v izvedbah različnih glasbenikov.
"Till We Have Faces" je popolnoma nenavdahnjen album in eden izmed Hackettovih najslabših izdelkov na katerega je mojster na srečo kar se da hitro pozabil. Naziv njegovega najslabšega izdelka mu za drobec preprečuje "Cured", kar je seveda zelo slaba tolažba. Z njim je na srečo zaključil precej neprepričljivo obdobje solističnega lova za komercialnim uspehom, katerega je čez eno leto kot član superskupine GTR za kratek čas vendarle doživel, nakar se je vrnil nazaj k svojim klasicističnim glasbenim koreninam in privržence odrešil nadaljnjih neprijetnih presenečenj. "Till We Have Faces" je tako oddaljen od običajnih Steveovih standardov, kot Zemlja od Lune, zato bo najboljše, da se mu izognite v najširšem loku, če že niste goreč mojstrov privrženec, ki mora imeti na vsak način zapolnjeno njegovo celotno diskografijo.
na vrh