»U jebemti! Čedalje več vas je!«
Dan D so ena redkih slovenskih skupin, pravzaprav edina, ki je v slovenskem sredinsko orientiranem glasbenem zabaviščnem parku dosegla čvrsto usidran status mainstream rock zasedbe, si izborila prostor, da vseskozi artistično zori tako, kot ji narekuje lastni artistični talent, torej po načelu striktne samoniklosti, in ki je nihče ne sili, nobena pogodba ali korporacija, kdaj mora izdati studijski album. Na tej poti je do nedavnega kredibilno stala tudi Siddharta, vendar pa album »VI« potrjuje, da se zasedba artistično krha. Pri Dan D je drugače. Spravijo se delati nov album, ko 100-odstotno čutijo, da je za to pravi čas. Od zadnjega, artistično najzrelejšega »Ura letenja za ekstravagantne ptice« minevajo že štiri leta, pa še štiri bodo minila, če bo tako narekoval notranji občutek skupine. In to je edino pravo vodilo, ki bi se ga moral oklepati sleherni umetnik.
Ko si na vrhu, je postavljanje artističnih izzivov nujen predpogoj, da kot umetnik obstaneš na sceni in ohranjaš kredibilnost. Mnogo velikih temu podleže in počiva na lovorikah starih uspehov, medtem ko ponuja »puhlice« nekdanje idejne pronicljivosti, drugi pa obupano odnehajo, saj na vrhu ne vidijo novega vrha. Zgodba o Dan D pa je k sreči drugačna.
»Tiho« je album, ki ni le posnetek v »izštekani« različici. Skladbe na njem so doživele popolno adaptacijo, popolno rekonfiguracijo, prestrukturiranje. Že kaseta »Tiho«, manifest poletnih predpriprav na turnejo, ki jo je bilo moč nabaviti med »Tiho« turnejo (»polena« so hipoma pošla, vprašanje je, če je ostal še kak usnjeni »mošnjiček«), ponuja s kombinacijo povsem novih skladb in preoblečenih klasik odličen uvod v to, kar so lahko obiskovalci užili na »Tiho« turneji. V tem oziru izid koncertnega albuma niti ni bil tako nujen. Dan D so izkušnjo »izštekanih« prestali, kaseto »Tiho« so ljudje nabavili. Pa vendar. Vsebina je preveč dobra, da bi obstala le v spominu tistih, ki so doživeli košček te Dan D turneje.
Skladbe so namreč obrnjene na glavo s takšno presunljivostjo, da, dokler Tokac vanje ne vskoči z verzi, delujejo kot povsem nova, še nepreizkušena glasbena avantura. In tu je odgovor na misel, razvito v prvem odstavku te recenzije. Dan D so si postavili nov kreativni izziv, ga spretno realizirali in izšli iz pečanja z novo izkušnjo bogatejši, še zrelejši. Repertoar sestavljajo povsem nove skladbe, ki so se razvile v lanskem poletju na ravnicah prostranega šentjernejskega polja, ko je zasedba delala na prestrukturiranju aranžmajev v »Tiho« različico, in jih bomo težko kdaj zaužili v električni verziji. Njihov čas in prostor umetniškega ustvarjanja je definiran in smiseln le v kontekstu »Tiho«. Fantastično se vežejo v repertoar, pravzaprav ga poganjajo, mu dajejo dodatni smisel, novo artistično vrednost. Otvoritvena »San San« je takojšen dokaz, da Dan D zadržujejo ustvarjalno potenco, kot bi se njihova kariera komaj pričela. V izvirniku našpičeni rocker je na »Tiho« zaziban v orientalsko zapeljivo izkustvo, kjer si prostor delijo trebušne plesalke in krotilci kober, ter obogaten s koščkom Page Plantovega »No Quarter« avanturizma. To izkustvo pa naslednja »Počasi« zgolj poglablja. A zadeve se sučejo raznoliko. V »Za naju punca«, kjer Tokca med interpretacijo posebej simpatično pristno sili na smeh, bi se z nekaj pospeška brez težav k spremljavi vključil tudi Greentown Jazz Band.
V novem okolju se standardni elementi Dan D glasbe manifestirajo v povsem novi luči. Na površje prihajajo druge kvalitete, ki zato zapuščajo novo edinstveno izkušnjo. Brhki, radoživi aranžmaji organsko zveneče, igrivo lesketave barvitosti, kjer se ulito prepletajo in druga na drugo navezujejo nianse gradnikov akustične kitare, eksotičnih brenkal različnega števila strun, tolkal, metličenja, trkanj po kuhinjskih predmetih, vokoderja in pihal kot denimo tuba, ki jih povezuje mehkosučna toplina »fretless« bas linij, ustvarjajo povsem novi ambient, v katerega se ureže Tokčeva polnosijoča vokalna figura. Njegova unikatna interpretacija prevzame s čutno strastnim pristopanjem do verzov. V tem pečatno izstopa valovito preskakovanje vzdušij, ki jih barva vokalna interpretacija, ko se premešča od točkovnih erupcij gorečnega podajanja verzov (»Tvoje je vse« ali/in izhod v »Pozitivne misli«) do subtilnega mehčanja falseta v skorajšnji učinek šepeta (»Daj mi daj«). Nadvse pa seveda prevzame možato postavljen, žametno blago grlen in v prijetno frekvenco zasukan pristop. Enega najbolj intenzivnih trenutkov tega izdelka prinaša prav baladno zasukana verzija poudarjeno krhko nežne »Daj mi daj«, kjer se Tokčevi čutni sofisticiranosti priključuje Boštjanov šepet vokoderja.
Swing-kabaretna »Plešeš«, v skoraj havajski ritem ujeta »Pozitivne misli«, v country galop šegavo urezana izkušnja hedonizma »Polna luna« (konotacija pohujšljivosti v posredovanem sporočilu je še izdatneje poglobljena), v novi podobi posebej vžigajoča »Moj problem« in kulminacija seštevka vseh teh kvalitet v vrhunec izdaje »Tiho«, ki jo povzema naslovna skladba »Tiho«, je pejsaž slikovite zgibanke, ki ne preneha navduševati z iskrivo domiselnostjo reševanja različnih aranžerskih izzivov, fascinantno kemije med gradniki odrske interpretacije, občutkom spontanega razvoja dogodkov in noto pristnosti izročila tega izdelka. Več pa tudi ne moreš ponuditi. Torej si ponudil največ.
Prav nove skladbe »Čuti se kot konec sveta«, »Rekli so« in »Kamn« (ob globini verzov bi še kamenje zajokalo) so mojstrski povzetek utripa aktualnega časa popolnega moralnega razvrednotenja, ki ga je prinesel absurd materialnega hlastanja doktrine kapitalistične filozofije prilaščanja in potisnil planet ob zid eksistence. Simbolično gre za najbolj melanholično zazrte trenutke albuma, ki se kopajo v bolečini resnicoljubja neusahljivo iskrive Tokčeve poezije novih časov.
Posnetek zadnjega termina »Tiho« turneje z dne 30. 11. 2012 v novomeškem klubu Lokalpatriot je tudi manifest radostnega spoznanja skupine, da lahko magijo deli z občinstvom na tako fascinantno intimnem, še neodkritem izkustvenem nivoju novih glasbenih obzorij, ki jo polni in podžiga povratni pozitivni odziv publike. Slednja skorajda hipnotično sledi obratom razpoloženjskih stanj. Publika obnemi v z bolečino obteženih trenutkih, kot je izhod pesmi »Kamn«, ali pa se s Tokcem prešerno zaziblje v petje verzov (»Pozitivne misli«, »Čas«). Vse to je za skupino temelj, ki je člane podžigal skozi turnejo, da dostavijo iz koncerta v koncert boljše izkustvo.
Radostna ugotovitev Tokca, da gre za zadnji koncert turneje, je spoznanje velikega olajšanja, saj je skupina kazala znake vidne skrhanosti napornega sosledja 16-ih koncertov skozi oktober in november 2012. Oba koncerta v Lokalpatriotu, vključno s tem, ki je ujet na »Tiho«, pa sta bila močno ogrožena, saj je moral Boštjan Grubar po koncertu v Murski Soboti na urgentno operacijo slepiča. Vse se je srečno izteklo, čeprav je Boštjan dneva obeh nastopov v Lokalpatriotu preživel na relacijski vožnji »Lokalpatriot – bolnica«.
»Tiho« ni le manifest izredne artistične zrelosti in modrosti učinkovito izpeljanega izziva skupine in osvojenega cilja samonikle glasbene vizije. Kot koncertni dokument je artistični unikat, ki prinaša nepozabno izkušnjo ljubitelju glasbe Dan D, saj postavlja ponarodele standarde skupine v novo, povsem drugačno aranžmajsko preobleko, k temu pa značaj komponiranja novih skladb dodaja dokazilo, da so Dan D neodvisni samorastniki, ki jih naprej nezadržno žene »perpetuum mobile« glasbene izpovedi samoniklega umetniškega značaja. Za skupino v špici slo-rock mainstreama je to velikega pomena, saj preprečuje, da bi Dan D slučajno izgubili razvojno vizijo in se pričeli »šlepati« na lovorike preteklosti. V ambientu, kjer se sliši padec šivalne igle, zmorejo le najboljši odigrati brez "fuša"! In Dan D so zagotovo med njimi.
na vrh