Neverjetno! Namesto, da bi doma pazili na svoje vnuke, še naprej snemajo nove studijske albume. Peter Rodney »Biff« Byford, ki se nevarno nagiba proti sedemdesetim in njegova tovarišija, predstavljajo tako novi studijski album legendarnih N.W.O.B.H.M. herojev Saxon, s presunljivo inovativnim naslovom »Thunderbolt«. Upam, da sprejemate uvodni sarkazem.
Torej novosti ni. In stvari stojijo tam kjer morajo biti in tam, kot smo za Saxon navajeni. Dobro je to, da se s Saxon nahaja v studiu Andy Sneap, ki je znova poskrbel za izjemno našpičeno produkcijo, primerljivo z obema Hell albumoma (Hell so Saxon sodobniki), na katera se je Sneap vključil, kot kitarist, obenem pa z nekaterimi začimbami (glede na predhodnik "Battering Ram" izdatnejše opremljanje aranžnmajev z orkestracijami, znova poudarjena raba tercetnih harmonij), vleče album celo na trše momente zadnjih 25. let kariere skupine, kot je album "Lionheart" (2004).
»Thunderbolt« je zloben in okulten dovolj, prav tako pa zahtevano mračnjaški! V sozvočju s starošolsko logiko in principi pristopanja do rokovanja z veščino metalske obrti, so Saxon enkrat več povlekli izza rokava zmagoviti poker asov ter tako, v dolgoletni seriji solidnih in zelo kakovostnih albumskih izdaj, tudi tokrat dostavili sijajen studijski album.
Štos je ta, da Saxon že vrsto zadnjih let zelo prepričljivo in spretno reciklirajo že povedano. Premnogo napevov, bodisi v kiticah, bodisi v refrenih, spominja na pretekle kompozicije, ki jih najdemo na starejših albumih, zlasti post »Solid Ball of Rock« ere. Kar je zelo všečno pri vsej stvari, je točkovno barvanje riffov z efekti orkestralnih elementov ter zborovskih napevov, ki v ozadju riffovskega grmenja, krepijo mračno in pogubno postapokaliptično vzdušje albuma.
Sej veste, na katere besede se načeloma nanaša Biffova poezija: "Thunder", "steel", "eagle", "sky", "iron", "prey", "hell", "wheels",... obvezno seveda tudi "rock", potem pa seveda pride tisti glagol "teči" v različnih kombinacijah (..."run for your life",..."running down the border"... z možnim zaključkom …"with Mexico"). Vedno sta v poeziji pristona še "vzletanje" in "pristajanje", saj je zgodba Saxon tako ali drugače povezana tudi z "biologijo" orlov. Skratka, nič novega! Ampak, kot vedno. Korektno in brez očitkov. Kar Saxon znajo, to obvladajo in tudi tokrat prekaljeni in prefrigani mački ohranjajo pri komponiranju svojo zmagovalno recepturo s katero ne znajo in ne zmorejo zatajiti. »Thunderbolt« je kvaliteten album, nekoliko bolj pompozno in bombastično razposajen, kot predhodnik »Battering Ram«, bend pa se tudi pri novih kompozicijah seveda naslanja na zapuščino svojega komponiranja zadnjih 25. let kariere. Potem je tu tudi Sons of Odin, reč z ritmom, ki bi ga lahko nosil tudi Heaven And Hell, se pravi Black Sabbath klasika. In če bi to Biffu omenili, bi ta spretno izkoristil ponujeno ter na to pribil, da je to zato, ker posveča to skladbo Ronnie James Diu. Najbolj tradicionalno NWOBHM-jevsko pa zveni na novem albumu deseta skladba, to je Steel Merchants. Sklepno dejanje albuma, to je skladba Roadie's Song se odpre v podobni maniri, kot 747 (Strangers in the Night). Tudi vodilni ritem v tej skladbi je podoben omenjeni "Wheels of Steel" klasiki.
Je treba še kaj dodati? Res, da je poezija mestoma zagledana v grško (in znova) nordijsko mitologijo, kar v oziru Saxon ne preseneča, pa je tu znova tudi nekaj trenutkov, na katerih se Biff spominja izgubljenih tovarišev. To pot je imel v mislih zlasti Lemmyja (They Played Rock And Roll), tu, pa je tudi spomin na enega izmed tehnikov skupine (v prej omenjeni Roadie's Song), kar seveda ohranja tradicijo Saxon izpovednosti.
Skratka. »Thunderbolt« je poln pravoverne Saxon nomenklature. V ničemer ne preseneča, v ničemer ne razočara. Še ena dobra Saxon plošča, ki jo bodo ljubitelji te skupine obvezno uvrstili v svojo privatno zbirko CDjev in vinilnih plošč.
na vrh