Tega projekta ne bi bilo v kolikor ne bi nanj pritiskali vodilni predstavniki italijanske založbe Frontiers Records. Kot vam je znano združuje pod svoje okrilje člane zasedb Pink Cream 69, nadalje »izgubljenega in najdenega sina rock 'n' rolla« Michaela Kiskeja (Unisonic, ex-Helloween) in po novem nizozemskega bobnarja Dirka Bruineberga (Consortium Project, Elegy), ki je prevzel funkcijo v projektu na mestu preobremenjenega Koste Zafirioua ( Unisonic, ex-Pink Cram 69).
Neverjetno je spoznanje, kako lahko Dennis Ward ob vsej podjetni vpetosti v dejstvo evropskega melodičnega rocka in hard rocka, sploh še najde čas za projekt Place Vendome. V pisanje materiala se je vključila znova cela serija izvrstnih glasbenikov in komponistov, tako imenovanih dobro znanih legionarjev, ki prejemajo tudi lepe honorarje s strani založbe Frontiers Records. To pot so se za krmilom avtorstva novih Place Vendom skladb znašli: Magnus Karlsson (Primal Fear), Timo Tolkki (ex-Stratovarius), Alessandro Del Vecchio (Hardline), Roberto Tiranti ter Andrea Cantarelli (oba Labyrinth, A Perfect Day), nadalje Tommy Denander (Radioactive), Sören Kronqvist (Sunstorm, Issa) in Brett Jones.
Ne glede na dejstvo, da sledi »Thunder In the Distance« na ped zbližano izročilu preteklih dveh Place Vednome albumov, kaže prve znake idejne skrhanosti in samo-replikacije. Ne pomaga mu niti dodobra spremenjen nabor komponistov materiala za novi album (eno redkih imen, ki ostaja nespremenjeno je Magnus Karlsson - v skladbi kot je Lost In Space hipoma ugotoviš njegov pristop tvorbe kompozicij). Prvikrat se čuti, da je rutina pri Place Vednome nadvladala delavno kreativni entuzijazem v procesu nastajanja tega albuma. Skladbe sicer preverjeno »obvladujeta« vrhunska Wardova produkcija in končni miks, nadalje tipično aranžiranje po principu kitica-predrefren-refren (2x), »mid-eight« plus predrefren-refren, silno zapeljivo učinkovanje gradnikov v uravnoteženi zvočni sliki, pravilno razmeščene solaže v kompozicijah, seveda markantna predstava unikatnega vokala Michaela Kiskea, ki zori kot staro dobro vino, refreni pa so znova pretkano obarvani s harmoniziranjem napevov ( s težnjo po doseganju razpoloženjskih vrhuncev znotraj skladb). Na prvo uho funkcionira vse na ped prepričljivo. A ko dodaš k vsemu temu prva dva albuma, je ugotovitev ta, da so Place Vendome na tretjem izdelku idejno iztrošeni. Tudi zavoljo dejstva, da je na sceni danes kup podobnih projektov (Sunstorm, Allen/Lande,…). Prostor je v tem oziru žanrsko dodobra nasičen, čeprav je melodični rock že davno tega izgubil svojo komercialno aktualnost (k sreči pa ne tudi atraktivnosti). Zanimivo je, da album zveni zelo »skandinavsko,« čeprav izvajajo material na njem nemški glasbeniki. Zavoljo nosilcev aranžiranja kompozicij.
»Thunder In the Distance« je dober album. Zloščen in podrobno detajliran. V osnovi mu ne manjka prav nič in ljubitelji melodičnega rocka se nad njegovim likom definitivno ne bodo pridušali. Čuti pa se na njem prvikrat hujša idejna osirotelost kar vzbuja nehvaležna občutja, da poganja ta album generično samo-repliciranje, Prav tako ni v ničemer provokativno spoznanje, da je občutek poklicne rutine to pot nadvladal album zavoljo njegove idejne oropanosti, pa tud oropanosti emocij. Očitno je teh ostalo tokrat celo več pri vodilnih šefih založbe Frontiers Records, kar se bere groteskno. Nikakor ne slab album, vendar pa ne »prime«, kot je šlo sprva pričakovati.
p.s.: In zakaj vraga mora naslov albuma obvezno spominjati na kultni album japonske hard rock zasedbe Loudness? že tisti orel znotraj koncepta naslovnice diši popolnoma "Primalfearovsko". Ahhh...
na vrh