Thin Lizzy: Thunder And Lightning

Da stare krave ne gre učiti novih trikov je jasno vsem. No ja, skoraj da vsem. Lynottu in njegovim Lizzy soborcem leta 1983 očitno ni bilo, vsaj po Thunder And Lightning sodeč ne. V slepem sledenju glasbenih trendov zgodnjih osemdesetih let se fantje namreč brezglavo podajajo v njim preveč tuj in nerazumljiv svet novega fenomena otoške glasbene scene, imenovanega Heavy Metal.

Thin Lizzy so se s podobnim problemom, ki ga lahko mirno imenujemo kriza identitete, v preteklosti že srečali. Takrat je Lynottu na pomoč priskočil Gary Moore, ki je več kot odlično zapolnil vakum, nastal zaradi Roberstonovega odhoda, s katerim se je podoba Thin Lizzy močno spremenila. Toda če je bil Moore takrat zadetek v polno, se zgodba z novačenjem drugega kitarskega heroja, Johna Sykesa, konča manj uspešno, če sploh. Svež veter, ki je zapihal skupaj s prihodom Heavy Metala, prinese na glasbeno sceno novo razmerje sil, ki pa jim Thin Lizzy na žalost niso kos. Vsi poizkusi ustvarjanja modernejše, trše različice hard rocka, na trenutke skoraj heavy metala, se končajo klavrno. Še huje. Ob vseh kitarskih juriših Gorhama in Sykesa ostaja vedno manj prostora za značilna Lynottova lirična pripovedovanja, brez katerih o Thin Lizzy sploh ne moremo govoriti. Namesto teh nas Lynottova druščina tokrat poizkuša prepričati z demonstracijo Sykesovih hitroprstih strunskih nategovanj, ki ob spremljavi plastičnih Darrenovih klaviatur, pričajo o tem, da so Thin Lizzy še ena v vrsti tistih zasedb, ki jih je čas že davno povozil. Še največ simpatij pobere Brian Downey, saj možakar skozi vse Lizzy metamorfoze ostaja trdno v svojem elementu. Kar se pa Phila Lynotta tiče, fant v svoji novi heavy podobi ne deluje niti najmanj prepričljivo.

Zadnjega izmed Thin Lizzy albumov odpre grom Thunder And Lightning, iz katerega se nenadoma vsuje rafal brezbarvnih kitarskih rifov. Enostavna hard rock zadeva je dejansko reciklirana Are You Ready v hitrejšem tempu. Vsi ljubitelji Lynottovega mehkega glasu se boste tule le stežka sprijaznili s gospodovim brezglavim brblanjem. Za malo bolj zabavnega se izkaže Sykesov utrgani kitarski solo, s katerim John že na samem začetku od Gorhama prevzema mesto prvega kitarista skupine, s čimer se poruši še zadnje od nepisan Lizzy pravil. Sykes s svojim dominantnim in stilsko povsem različnim kitarskim pristop od Gorhama zahteva popolno opuščanje njegove značilno fluidne igrivosti. Dvojec več kot očitno želi poslušalcu prikazati svoj odnos v čim bolj homogeni podobi, kar mu na žalost ne uspeva. Piko na i temu brezdušno nabijaškemu uvodu da ogabni sintetični, ter za nameček še preveč poudarjeni Whartonov solo. Trenutek za vse ljubitelje polke nastopi s This Is The One. Ta smešna stvaritev, dobiva po zaslugi Whartonove strašljive podlage "epske" razsežnosti, medtem ko Sykes in Gorham poizkušata s serijami vratolomnih kitarskih pasaž dajati vsemu skupaj novo, bolj trendi podobo. Vse zaman. Nova zasedba se končno pokaže za verodostojno s Lynottovo The Sun Goes Down. Verjetno predvsem po zaslugi sijajno izpeljanega Gorhamovega sola, ki nas za trenutek celo popelje daleč nazaj v dni romantičnih Thin Lizzy tercetnih harmonij. Podobno okušanje stare slave nudi značilno enostavna bas linija, okoli katere se že tradicionalno gradi celotno sporočilo skladbe. To pa je tudi vse, kar je ostalo od stare Thin Lizzy podobe. Nevarno obujanje spominov prekine The Holy War, ki skupaj s pravim hard rokerskim šusom Cold Sweat tvori najudarnejši trenutek celega albuma. Na obeh skladbah sicer z svojo ognjevitostjo dominira enkratni John Sykes, a kaj ko ob sleherni Lynottovi izrečeni vrstici vse skupaj ponovno izpade popolnoma neizkreno in izumetničeno.

Še najbljižje nekakšni prepričljivejši "new wave" Thin Lizzy preobleki pridemo s Someday She Is Going To Hit Back, kjer celo Whartonov plastični solo vsaj enkrat za spremembo ne povzroča močnejših trebušnih neprijetnost. Someday.. ter Baby Please Don't Go povsem nepričakovano na koncu izpadeta, poleg The Sun Goes Down, celo edini dokaj spodobni skladbi tega vsebinsko povsem praznega albuma, katerega zaključni Bad Habits in Heart Attack potihem šepetata dejstvo, da je Thunder And Lightning pač le še eden Thin Lizzy album preveč.