Skupina je s "Through The Storm" znova pristopila k stvari s svojim starim dobro preizkušenim receptom. Torej klasični prvinski melodični heavy metal. Klasični, hm...no. Skupina je rifala že v sedemdesetih, pred izbruhom NWOBHMja. že v sedemdesetih je združevala izjemno melodiko klasičnih tercetnih harmonij v prelepih in dovršenih ter izraznih rifih.
Kristalno čista klasična šolska lekcija metalske predstave kitarskega dvojca Reale/Flyntz, kateri je stilsko najbližje ravno NWOBHM, je fantastično križana in uravnovešena s hard rock elementi. Produkcija ponuja živi zvok. Skupina je doživela spremembo v postavi. Bobbyja je zamenjal drugi Bobby. Torej B. Jarzombek, ki je prebegnil k Halfordu, je bil zamenjan s pravo legendo B. Rondinellijem, človekom, ki je praktično vseskozi prisoten na glasbeni sceni, odkar je nekdo odkril skovanko "metal". Možakar je preživel svoje dneve pri Blue Oyster Cult, Rainbow in Black Sabbath (pa to še ni vse). Kot bi dihal s skupino že celo večnost. Super se je ujel s fanti in s svojo predstavo pripomogel k rojstvu nove prelepe neoklasike teh legend.
Navzkrižni električni ogenj obeh kitar ima seveda glavno besedo. Preizkušeni in energični kitarski dvojec, ki je skrbno uigran, še enkrat več zmagoslavno ponuja bogato paleto skladnih motivov, ki bazirajo na izraznih, do potankosti izpiljenih in dovršenih rifih. Te fanta nenehno okrašujeta s tercetnimi harmonijami, perfektnimi pasažami ali pa le spustita rif, kar v kombinaciji s čistim hardrockerskim vokalom branže D. Coverdalea, ki ga ponuja M. Dimeo, skrbi za razgibanost plošče. Dvojec se odlikuje po prefinjenem občutku za vpletanje kitarskih vživetih solaž v pesmi. In sicer v 10 novih in priredbi velikanov U.F.O. ("Only You Can Rock Me"), ki zvenijo znova prepričljivo. "Let It Show" z impresivnim akustičnim uvodom pa je po svoji strukturi najmočneje hardrockersko zaznamovana.
Posebno godi ušesom "Chains (Revolving)" z žalostnim refrenom. "Isle Of Shadows" je klasična Riot poteza, katero sem pričakoval. Keltska inštrumentalna in popoznosti polna glorija namreč. Skupina se poslovi še z enim inštrumentalom ("Here Comes The Sun"), kjer briljirata kitarista na akustičnih kitarah s krasnim motivskim pletežem. Tega bi lahko skupina brez problemov vnovčila za kakšen soundtrack Eastwoodovega filma tipa "Unforgiven". Dodati velja uporabo okusnih klaviatur, ki drže skupaj pesmi in dvigujejo atmosfero, kot npr. v naslovni pesmi. Riot pa lahko zazvenijo tudi agresivno in ostreje, kot nam to servirajo z "Essential Enemies", kjer Dimeo v predrefrenu poje skozi efekt. Ta barvita drama je ambientalni vrhunec plošče.
Riot ostajajo zvesti. Riot so preverjena zgodba izkušenih in prekaljenih lisjakov. Vsekakor pa je "Through the Storm" mnogo mnogo mehkejši album za razliko od kakega razbesnelega uporniškega rezgetavca skupine tipa "Thundersteel" (1983).
na vrh