Leto 2013 so heavy metal behemoti, Metallica, preživeli zelo delavno. Nenehno koncertiranje po celem svetu, ki so ga kronali z koncertom na Antarktiki in tako postali prva skupina, ki je v enem letu odigrala koncerte na vseh kontinentih, pa do premiernih koncertov v Indiji in na Kitajskem. In kaj nam lahko še skupina, ki je v dobrih treh desetletjih poizkusila in preizkusila že skorajda vse, ponudi novega? Ne, na žalost ne gre za nov studijski album (čeprav se ga lahko pričakuje v letošnjem letu) – gre namreč za koncertni film 'Through the Never', katerega soundtrack vam bom skušal predstaviti v nadaljevanju.
Sam film govori o fantu, ki se prijavi za Metallicinega roadieja, ki pa namesto, da bi užival v koncertu svoje najljubše skupine, dobi kritično nalogo, ki ga ponese daleč od koncertne dvorane v dobeseden boj na življenje in smrt. Dvojni album, ki ga je skupina izdala ob filmu, je torej soundtrack z glasbo v živo. Kljub množici koncertnih posnetkov, ki krožijo predvsem po spletu, ter spletni strani livemetallica.com, ki nam ponuja praktično nakup vseh koncertov, ki so jih odigrali v zadnjih nekaj letih, pa gre tokrat dejansko za šele tretji njihov live album; prvega so izdali že daljnega 1993, Live Shit: Binge and Purge ter iz leta 1999 simfonični S&M.
In kaj nam prinašata dva bela, z krvjo pobrizgana ploščka? Šestnajst skladb je bilo posnetih na petih koncertih leta 2012 v Kanadi; dveh v Edmontonu v Alberti in treh v Vancouvru v Britanski Kolumbiji. Hiter pogled na seznam skladb resda ne prinaša nekih presenečenj – izjema je le redko odigrani …And Justice For All. Če ste ob seznamu mogoče zazehali, pa gre za enega najbolj energetičnih posnetkov, ki jih je Metallica izdala v zadnjem času.
Produkcija je izjemna; Larsovo bobnanje se še nikoli ni slišalo tako jasno, Trujillov bas premika notranje organe, Hammettove solaže prodirajoče, medtem ko so Jamesovi vokali kristalno jasni, kitarski riffi pa grmeči. Dejansko na trenutke plošček deluje, kot da bi bil posnet v studiu, dodatno pa mu ta občutek daje še pomanjkanje slišnosti občinstva – recimo med molitvijo pri Enter Sandmanu. A k sreči se to ne pojavlja prepogosto in album še vedno zveni koncertno. Kljub temu pa kapo dol njihovemu producentu Gregu Fidelmanu za fenomenalno posneto zvočno sliko.
Na enem od posnetkov, James Hatfield napove, da bodo igrali skladbe z vseh albumov. A vsaj na albumu (in posledično v filmu), ni slišati izdelkov iz Loada ali St.Angerja. Zanimivo je tudi, da kljub naslovu Through the Never, istoimenske skladbe čudno ni na seznamu. Ker gre za soundtrack, pa boste lahko v nekaterih skladbah, kot sta recimo Enter Sandman in Ride the Lightning, slišali tudi stvari, ki se bodo zdele napake v posnetku. Pri slednji recimo v filmu odpove mikrofon, pri Sandmanu pa se zgodi njihovo znamenito podiranje odra z gorečimi roadiji vred…
Verjetno eno najboljših dejstev je, da je skupina odigrala cel album uglašena pol tona nižje, kar prineše težji ter intenzivnejši zvok. Posledično so skladbe slišati bolj energetične in energije na plošči res ne manjka. Klasike kot so Creeping Death, Battery in Hit the Lights so odigrane z isto mero agresivnosti in hitrosti kot v '80ih in tudi One ter z podaljšanim akustičnim uvodom okitena Nothing Else Matters, še vedno poskrbita za uravnotežen baladni del s svojo dinamiko in zahtevano muzikalno preciznostjo - kar je mogoče tudi posledica nekaj desetletij preigravanja le-teh. Album se zaključi z verzijo Oriona, odigrano v prazni dvorani, ki posledično zveni popolnoma studijsko. Skladba namreč v filmu služi za podlago odjavne špice filma z vsemi sodelujočimi v filmu, glasbeno pa z bolj elektronsko zvenečim basom v uvodu (za razliko od Cliffovega distorsiona), deluje bolj moderno, a kljub temu ohranja tisto surovost tega popularnega instrumentala.
Napak kaj dosti ni opaziti. Larsu malo pobegnejo bobni pri For Whom the Bell Tolls, za njimi pa se poda tudi Jamesov vokal v Nothing Else Matters. Mogoče ni zaznati več spodrsljajev, ker gre za, kot že rečeno, izbrane posnetke iz petih koncertov, a dejstvo je, da se dobro naoljen stroj, kar Metallica definitivno je, še ne kani kmalu ustaviti. Od izdaje Death Magnetica je minilo že pet let in Lulu z Lou Reedom je pustila kisel priokus, a k sreči je Through the Never soliden izdelek in ga priporočam vsem, ki se zimzelenih napevov Metallice še niso naveličali.
na vrh