King Crimson: Three Of A Perfect Pair

King Crimson so bili skozi za progresivni rock razmeroma naporna 80-a edina skupina izmed tiste elite najpomembnejših skupin žanra, katera je dejansko še naprej ustvarjala inovativno, ritmično zahtevno in razgibano glasbo, ki je presegala meje žanrskih okvirjev. Robert Fripp, glavni kitarist in poglavar skupine (znan tudi kot zelo učinkovit diktator) je bil pač od nekdaj zaprisežen nekomformist, ki je aktualne glasbene trende uporabljal zgolj za sestavne gradnike svojih izjemno raznovrstnih glasbenih idej in ne kot sredstva preko katerih bi svoji skupini na račun spremembe zvoka prinesel odmevnejši komercialni uspeh. King Crimson so se tudi tokrat, podobno kot na obeh predhodnih albumih "Discipline" (1981) in "Beat" (1982) oprijeli izjemno razgibane mešanice new wavea, etno glasbe in avantgardega rocka. Z njihovo tradicionalno računico seveda, da je tudi ta album prinesel nekaj novega glede na predhodnika. Kljub temu so se številni ljubitelji skupine ob izidu "Three Of A Perfect Pair" (naslov se verjetno nanaša na zaključeno trilogijo njihovih albumov iz 80-ih) začeli spraševati, če skupina, katera se v svoji zgodovini ne bi mogla bolj izogibati komercializacije zvoka, s tem albumom le ni podlegla potrebam trga saj na njem kar nekaj skladb, ki vsebujejo številne elemente popa v njihovi zgodovini. Že "Beat" je vseboval za skupino kar nekaj neznačilnih motivov pop/new wave glasbe, vendar je bilo tega na pravih mestih in v ustreznih količinah, tako da ni bilo nikoli nevarnosti in strahu, da bi striček Bob slučajno podlegel vonju novca in temu žrtvoval prepoznavni zvok oz. dušo svoje skupine. In tako je bilo seveda tudi na tem albumu. 

Kot že povedano, so tudi tokrat uporabili še en popolnoma nov pristop, ki ne bi mogel izpasti bolj premeteno. Album so namreč razdelili v dva slogovno popolnoma različna dela. Medtem, ko se v njegovem prvem delu nahajajo komercialno dostopnejše skladbe, ki temeljijo na melodiji (med njimi je nekaj najbolj dostopnih del njihove kariere s katerimi so uspešno dokazali, da bi z lahkoto ustvarjali tudi radijske hite, če bi to hoteli), v drugem delu prevladujejo precej avantgardne stvaritve z obširno uporabo Frippovih soundscapov (ali frippertronics, če hočete) in številnimi jazzovskimi improvizacijami. Težko boste še na katerem izmed njihovih albumov našli toliko avantgardnih stvaritev kot se jih nahaja na drugem delu tega albuma. Obenem pa boste težko našli njihov album, ki bi bil na račun prvega dela, bolj dostopen širši publiki. Na ta način je "Three Of a Perfect Pair" svojevrsten paradoks in morda je ravno to njegov glavni čar zaradi, katerega se k njemu vračam pogosteje kot k večini albumov, ki so izšli v tistem času (tudi prog rockovskih skupin).

Striček Bob se je tudi tokrat lahko naslonil na sanjsko in čvrsto moštvo, katerega so tvorili Adrian Belew s svojim bolj ali manj paranoičnim vokalom (podobnost z Davidom Byrneom je to pot še komajda zaznavna) in kitarskimi vragolijami iz nore šole dobrega starega Franka Zappe ter na svinjsko učinkovito ter razvejano ritem linijo gospodov Tonya Levina na sticku/bas kitari ter Billa Bruforda, kralja uporabe elektronskih bobnov. Tudi tokrat je prava poslastica, vredna vsega občudovanja izjemen kontrast med delnicami obeh kitaristov ("umirjeni" Fripp s svojimi prepoznavnimi melodičnimi linijami, soundscapi in "odkopljeni" Belew s številnimi avantgardnimi zvoki, ki vključujejo obešanje po tremolu in uporabo kitarskega drsnika). Levin je tudi tokrat povsem upravičil svoj status najbolj iskanega basista daleč naokrog, ne glede na glasbeni žanr in njegovi prijemi na sticku ter uporaba drsnih palčk jemljejo dih. Jazzist Bruford si je bolj kot kdajkoli dal duška pri uporabi elektronskih bobnov in tolkal in nekatere delnice na tem albumu so ene izmed njegovih najboljših iz časov pri skupini.

Naslovna "Three Of A Perfect Pair" je z leti postala priljubljena Crimson klasika. Razlog temu so v prvi meri obširna ritmična menjavanja ter odlična Belewova vokalna predstava (vsa čast tudi Levinovemu spremljevalnemu vokalu). Glavni kitarski rif zveni izjemno minimalistično medtem, ko so ritmični prehodi tokrat precej jazzovski zasoljeni. Odštekani Belew si seveda vmes obvezno privošči tudi avantgardno solažo, ki z lahkoto potrga gate, s svojo odpuljenostjo. Besedilo je tako kot večina Adrianovih del tistega časa precej osebno in se poigrava z mejami človeške psihe (v tem primeru shizofrenije), kjer se njegov paranoični vokal seveda odlično zlije notri. "Model Man", katerega uvede ena najbolj originalnih, melodičnih in prefinjenih ritmičnih podlag na albumu, vsebuje nekatere primesi new wavea. Refren je nenavadno romantičen medtem, ko je melodična, po funkovsko zabeljena ritem linija nagruvana do skrajnih meja. Za razmere skupine kot so King Crimson bi lahko rekel, da gre celo za pop stvaritev. To pa je prava malenkost v primerjavi s tem, kar ponuja romantična new wave zakuska "Sleepless", single ter obenem njihov največji in edini hit za katerega so posneli tudi svoj edini video. Da pa bi bila mera kontroverznosti popolna, se je komad celo vrtel v tedanjih diskačih, kar je prav gotovo ena najbolj kontroverznih štorij v zgodovini skupine, ki je prav gotovo sladko uživala v tem, da je s pop hitom begala svoje stare fane in vznemirjala nekatere tedanje kritike, ki so jih razglašali za "preživete dinozavre". "Sleepless" je ne glede na to, da gre za najbolj komercialno delo v njihovi zgodovini, odlična skladba, ki samo še potrjuje njihovo izjemno eklektičnost in žanrsko neomejenost. Uvodu z močno nagruvanim basom in elektronskimi bobni sledi ambientalna plast Levinovega sinthesizerja (redek primer njegove uporabe na kakem delu skupine) in minimalistični kitarski motiv. Ko vpade še romantično zasanjani Adrianov vokal je mera new wave romantike, podkrepljene na disko funku, popolna. Ambient je kot, da bi se zbudil iz sanj sredi kakega diskača v 80-ih. Belewovi arpedžiji so izjemno učinkoviti medtem, ko je ritem linija prava gurmanska poslastica, ki ob sozvočju soundscapov tvori njihovo najboljšo "pop" delo v karieri. "Man With An Open Heart" (hm, kje sem že slišal podoben naslov neke zelo znane skladbe) je še en zelo zanimiv new wave/pop eksperiment s funky ritmom, ki predstavlja melodični vrhunec albuma (še en nesojen, potencialen hit). Kljub tej melodičnosti pa so ritmični prehodi izjemno nepredvidljivi. Ne nehajo navduševati tudi številni duhoviti zvočni okraski na kitari.

Od tu naprej album zaide v precej bolj avantgardno-kompleksne vode, ki so širši publiki ponavadi manj dostopne, čeprav ravno tu najbolj zasije eksperimentalna narava skupine. Na ambientalnem "Nuages (That Which Passes, Passes Like Clouds)" se Fripp preda številnim krhkim soundscapom, katerim delajo zvočno družbo še orientalska tolkala in številne improvizacije na kitari ter sticku. Kot je to značilno za večino Frippovih soundscapov, gre za glasbo, ki se je ne splača poslušati zgolj samo z ušesi. Avantgardno-apokaliptični inštrumental "Industry" je prava slika in prilika tiste Crimsoidne obskurnosti, katero so nekateri morda pogrešali v prvem delu albuma. No, tokrat se lahko prepustijo naravnost morilskemu, enakomernemu udrihanju bobnov v prvem delu, mističnim soundscapom in režečim, skorajda pretečim kitarskim improvizacijam, ki ustvarjajo vzdušje mesta, ki se koplje v smogu pod v nebo penetrajočimi dimniki sivega vsakdana. Zelo zanimivi "Dig Me" je pravcata osvežujoča poslastica, ki vnaša sapico romantike in melodičnosti v precej obskurno in mračno drugo polovico albuma. Prvi del zveni precej robotsko, čemur botruje kitarski efekt in skozi efekt kromirani vokal. Osrednji refren je izjemno navdušujoč, melodičen ter zveni precej Beatlovsko oz. Mcartneyevsko, kar vnaša precejšen kontrast v sicer precej avantgardno strukturo skladbe (številni odštekani kitarski zvoki). Besedilo preko metafore o avtu, ki čaka da se ga odpelje na odpad, govori o hrepenenju po novem začetku. Improvizacija "No Warning" je po mojem mnenju najmanj zanimivo delo na albumu. Skupina se je v preteklosti izkazala s številnimi zanimivimi improvizacijami, tokrat pa razen izjemna dinamika bobnov (dober Brufordov solo) in avantgardnih kitarskih efektov, ponujajo dokaj povprečno demonstracijo nekaterih sproti porojenih idej. Toliko večje veselje pa prinaša odlični inštrumental "Larks's Tongues in Aspic – Part III" s katerim so nadaljevali sago o "škrjančkovih jezičkih v tunki" tam, kjer so končali na legendarni "Larks' Tongues In Aspic" (1973). Tretji del niti ne zaostaja daleč za svojima neverjetnima predhodnikoma. Glavni motiv je precej podoben tistemu iz "dvojke". Potem, ko nas v uvodu prerešetajo Frippovi arpedžiji sledi pravcata Crimsoidna inštrumentalna norišnica z nepredvidljivimi ritmičnimi prehodi in nekaterimi odpuljenimi solažami na kitari. Še posebno bi izpostavil delo Levinovega sticka, ki penetrira skozi jazzovsko linijo bobnov. Prva dva dela sta bila seveda boljša vendar tudi tretji ni od muh, čez leta pa mu je sledil tudi četrti. Gotovo eden izmed vrhuncev in odličen zaključek albuma.

Ponovna izdaja albuma za razliko od večine njihovih ponovnih izdaj prinaša kar nekaj bonus skladb. Po pravici povedano nobena izmed njih ne prinaša pretiranega navdušenja, so pa prav gotovo lepo darilo za vsakega pravega ljubitelja skupine. Na "The King Crimson Barber Shop", ki je dobil zasnovo na Levinovih vokalnih zborih, katere je rad uganjal tudi pri Petru Gabrielu in svoji solo karieri, skupina z norčavo vokalno zborovsko predstavo pokaže, da jim črni humor ni niti malo tuj saj na šaljiv način predstavijo temeljno politiko te inkarnacije skupine (nič fotografiranj, odsotnost klasike "21 Century Schizoid Man" na koncertni listi, itd). "Industrial Zone A" in "Industrial Zone B" sta dva med seboj povezana avantgardna inštrumentala, ki temeljita na raztresenih Frippovovih elektronskih zvokih, soundscapih in ritmičnih improvizacijah. Lahko rečem, da nista nič posebnega in včasih zvenita celo rahlo iritantno. Rad imam improvizacije, ki uspejo ustvariti močno vzdušje medtem, ko bi to dvoje lahko kvečjemu označil kot nek grotesken space rock. Na koncu so tu še tri verzije disko hita "Sleepless", v različnih produkcijskih oblikah. Prvo verzijo je produciral Tony Levin medtem, ko sta ostali dve producirala Bob Clearmountain ter F. Kevorkian (slednja od vseh treh zveni najbolj "disko").

"Three Of a Perfect Pair" uspešno zaokrožuje ustvarjalni opus inkarnacije King Crimson iz 80-ih. Gre za album, ki uspešno in do skrajnosti ("Sleepless" - "Industry") prikazuje obe zvočni podobi te zasedbe, ki se je izkazala za najbolj stabilno v njihovi zgodovini. King Crimson so tudi s "Three Of a Perfect Pair" ponudili enega izmed svojih najbolj vznemirljivih in nenavadnih izdelkov, čeprav ta ne dosega tiste stopnje glasbene popolnosti, ki jo je dosegla neverjetna "Discipline", ki je oblikovala osrednji zvok te zasedbe. Potem, ko se je po izidu albuma pojavila sapica možnega komercialnega uspeha, je striček Bob po svoji stari, uglajeni navadi skupino rajši za vrsto let razbil na prafaktorje, da se je lahko posvetil solo karieri in svoji šoli za nadarjene kitariste. Ostali člani so se prav tako posvetili lastnim projektom. Prisilna hibernetizacija skupine je trajala kar deset let dokler se sredi 90-ih niso zmagoslavno vrnili v, po mnenju večine, celo najmočnejši zasedbi (zlasti kar se ritem linije tiče) v njihovi zgodovini.