Trije levi in ne trije desni! Pri nas so samo še desni. Eni bolj drugi manj. A kaj bi to? Če smo bolj eksplicitni, gre za novo formacijo imenovano “Three Lions” (trije levi)! Trije britanski glasbeniki, med njimi dva sodelavca še v časih skupnega udejstvovanja za AOR legende Ten in Dare, to sta bobnar Greg Morgan in kitarist Vinny Burns. Slednji je med drugim pomagal tudi Asia-i ter prvemu grlu zasedbe Magnum Bobu Catleyu na njegovih samostojnih studijskih albumih. Tretji izmed levov je manj znani basist in pevec Nigela Bailey.
Istoimenski prvenec »Three Lions« ponuja 13. skladb, ki so plod avtorskega sodelovanja trojice, poleg pa je pri zaključnem loščenju aranžmajev in prispevku nekaterih idej skrbel tudi Alessandro Del Vecchio - t. i. "deklica za vse" založbe Frontiers Records. Ta je bil zadolžen tudi za samo produkcijo albuma, ki je bil sneman v treh studiih relacije Velika Britanija in Italija.
Z albumom »Three Lions« se vrača Vinny Burns v rešitvah izbire in plasiranja kitarskih fraz v svoje čase zasedb Dare in Ten. Vinny ostaja tudi vražji kitarski solist! In to se čuti preko tega albuma, čeprav je kemija ekipe Three Lions povsem drugačna in nova glasbena zgodba. Vsi trije glasbeniki so izjemno modri in izkušeni, zato razumejo kaj pomeni čvrst melodično zapeljiv aranžma, ki vžiga v plasmaju rockovskega adrenalina in kombinacije grabežljivih melodij hipoma. To nakaže takoj uvodoma Trouble in Red Dress. Skladba kot je Hold Me Down bi brez težav pristala na kakšnem albumu zasebde FM ali projekta The Ladder. Two Heart Beats As One spominja po uvodni strukturi na baladne Foreigner, v refrenu asociira kombiniranje spremljevalnih vokalnih harmonij in klaviatur na čase zasedbe Asia v postavi z Johnom Payneom, medtem ko se Ten približa kasneje na albumu tudi refren skaldbe Magdalene. Three Lons skušajo izstopati iz polja predvidljivega aranžiranja tudi z vključevanjem "arabesk", kar pa ni več presenečenje v glasbenem svetu AOR žanra (mračni trenutek albuma Kathamndu).
Vsekakor pa v vokalnem smislu in barvi glasu Bailey ni ne Steve Overland (FM, Overland) ne Gary Hughes (Ten), nekoliko vleče po barvi glasu na Stevea Newmana (Newman). Three Lions ne prinašajo prav ničesar novega in še ne slišanega v bogati prostor AOR žanra in žanra melodičnega rocka in je jasno, da gre v primeru albuma »Three Lions« za tipičnega predstavnika britanskega pristopanja k obema žanroma. Nosi prepoznano melanholično kopreno, ki je prisotna tako, kot pri prej omenjenih skupinah, tudi pri Heartland, Newman, Kick,…
Lepo kontrastirana, dinamična in aktivna zvočna slika, z zahtevano organsko toplina in poudarjeno bas nogo, opremlja 12. skladb, ki vzdržujejo premeteno rabo formule učinkovitega kombiniranja rockovske udarnosti in bombastične, ultramelodične nalezljivosti. Težava albuma je le ta, da je skladb preveč in da se zato poraja učinek, da se vodilne kitarske fraze nekoliko preveč podobne ena drugi.
Občutek za melodijo trojice je izreden, izdelan in to ob vseh izkušnjah, ki jih imajo glasbeniki, v osnovi zadošča za tvorbo kvalitetnega albuma, ki zna prevzeti pozornost melodičnih rock navdušencev, zlasti tistih ljubiteljev, ki so posebej zagledani v britanski princip pristopanja k tem žanru! Brez presežkov, z občutkom, da smo fraze nekoč, nekje davno tega že slišali, navkljub temu pa oddelano z občutkom predanosti in srčnosti. Zadovoljivo, planeta Zemlje pa ob tem ravno ne bo vrglo iz ekliptike!
na vrh