Gentle Giant: Three Friends

"Three Friends" je tretji album teh mojstrov eksperimentalnega simfoničnega prog rocka in hkrati njihov prvi konceptualni album. Sam koncept je v svojem bistvu izjemno preprost in pripoveduje zgodbo o treh sprva nerazdružljivih prijateljih kateri se po koncu brezskrbnih otroških dni, ko odrastejo, razidejo in si vsak izmed njih ustvari povsem drugačno življenjsko usodo. Prvi postane fizični delavec, drugi pleskar in tretji učitelj. Nobeden izmed njih ni preveč srečen nad svojo službo zato vsi po vrsti nostalgično obujajo spomine na srečno otroštvo. Če je sijajni predhodnik "Acquring The Taste (1971)" zvenel precej mračno in izjemno eksperimentalno je "Three Friends" dosti bolj sproščen in zveni trše saj Greenova kitara oziroma njegove hardrockerske solaže tu dobijo spet nekoliko več prostora. Klaviature so tokrat nekoliko manj v ospredju, a zato niso nič manj navdušujoče in "Three Friends" ne skopari s simfoničnimi elementi. Večina solaž posameznih glasbenikov je celo še boljših kot na prejšnjem albumu in zato album predstavlja tudi njihov stalen glasbeni razvoj. Predvsem pa "Three Friends" preveva izredno duhovito vzdušje s ciničnimi besedili, ki dajejo izrazit občutek posmeha družbenemu sistemu, ki usmerja in uniformira človeške usode ter obenem apelira na izgubo otroške nedolžnosti za vsakodnevno rutino sužnjenja denarju. Člani skupine so vedno znova dokazovali, da niso bili le izvrstni glasbeniki temveč tudi prvovrstni satiriki. Originalnega bobnarja Martina Smitha je na "Three Friends" zamenjal Malcolm Mortimore, ki je kot bobnar zdržal le na tem albumu. Tako kot njegov predhodnik je Mortimore jazzersko podkovan bobnar le da po bobnih udarja še z večjo močjo. Vokalne harmonije, ki so tako značilne za skupino so tudi to pot ena od glavnih odlik tega albuma. Gentle Giant so s "Three Friends" nadaljevali z odkrivanjem meja rock glasbe in ustvarili še eno nepozabno mojstrovino, ki sodi med njihova najboljša dela.

Otvoritvena "Prologue" ima sijajen jazz fusion ritem, ki nas v trenutku posrka v koncept in vzdušje albuma. Greenove solaže so izvrstne ter se prelivajo od jazzerskih do hardrockerskih linij. Kompozicijo najbolje ponazarjajo duhoviti, skoraj "cicibanski" prehodi, kjer Philov vokal izžareva otroško brezskrbnost. To še poglobijo tolkala in vibrafon, ki ustvarjajo vzdušje kot da bi se med hojo pozibavala oseba po kateri se je skupina poimenovala. Kar je poleg vokalnih multiharmonij tudi eden od zaščitnih znakov skupine. Čudovit jazzerski izhod še pridoda k izvrstnosti skladbe. "Schooldays" ima izjemne vokalne multiharmonije, ki so do tedaj že postale eden od zaščitnih znakov skupine. Te hkrati nalašč ustvarjajo šaljivo otroško-pobalinsko vzdušje. Te unikatne vokalne harmonije in pobalinski inštrumentalni prehodi nam pred očmi resnično slikajo tri nagajive paglavce, ki nagajajo drugim otrokom sredi pouka medtem, ko je učitelj že zdavnaj obupal nad njimi. Nakar nastopi temačnejši drugi del na klaviaturah, ki vnese čudovito simfoniko in hkrati prinese nenaden občutek streznitve in konec otroškim oslarijam. Temu se pridružuje izredno lepa simfonična melodija, kjer Minnear poje z operetnim vokalom. Nenadoma pa zopet sledi popolnoma drugačna melodija grajena na tolkalih in vibrafonu, ki ponovno daje asociacijo veselih ter brezskrbnih otroških šolskih dni ter lumparij navidezno nezdružljivega tria. A, brezskrbnih otroških dni je seveda enkrat konec, ko nastopi doba vsakodnevne rutine ter boja za preživetje. Na "Working All Day" kjer album za kratek čas spet zadobi nekoliko bolj hard rockerski preobrat je to jasno razvidno. Ta skladba slikovito predstavlja usodo prvega izmed prijateljev, ki je postal fizični delavec in mora vsak dan garati kot črna živina za kos kruha. To njegovo trpljenje odlično ponazarja debela bas linija, Derekov skoraj mučeniški vokal (poslušajte besedilo, kjer se pritožuje nad svojo brezciljno usodo in starše, ki so ga zanemarjali kot otroka). Philova pihala in Minnearove solaže na moog sinthesizerju ob katerih se vam bo povesila spodnja čeljust ter hardrockerske Greenove solaže v njenem zaključku skladbo zabelijo v izjemno fuzijo. Sledi odlični "Peel The Paint", ki verjetno predstavlja vrhunec albuma in kjer Green iz sebe prek kitare daje vse kar se da in izvablja izjemne psihadelične solaže. Enako velja za Phila na saksofonu in Minnearja na orglah kateri vedno znova dokazuje, da je bil eden največjih svojega časa. Ob vzdušju te kompozicije si ni težko predstavljati pleskarja, ki se vsak dan muči z barvami, ki mu kapljajo v oči in je že ves apatičen od vsakodnevne rutine. Odličen je zadnji del kjer se hardrockerske solaže na kitari prekrivajo z Derekovi izjemno pompoznimi vokali, ki ustvarijo izjemno surovo in temačno melodijo. Vzdušje na tej skladbi je nasplošno precej temačno in kompozicija sama po prehodih in večini solaž na inštrumentih nekoliko spominja na kako delo njihovih vrstnikov Van Der Graaf Generator. "Mister Class And Quality", ki ga odseva že sam ciničen naslov skladbe simbolizira strogega, a zakompleksanega učitelja brez sleherne avtoritete. Skozi strukturo je izrazito disonanten, grajen na ritmu srednjega tempa in ima izjemno šaljiv, skoraj tragikomičen zaključek. Na tej kompoziciji zopet pridejo do izraza prepoznavni folk rock elementi skupine katere najbolje predstavlja Rayeva violina. Zaključna umetnina "Three Friends" pa je pravo morje klaviatur, ki počasi butajo ob "skale" ostalih inštrumentov. Greenove solaže so tudi to pot izjemno ostre hkrati pa ves čas dajejo prostor izredno inteligentni jazzerski ritem liniji. Včasih se resnično vprašam kaj bi bilo, če bi Green kdaj igral pri kakem hard rock ali metal bandu. Morda bil danes eden najbolj znanih in priljubljenih kitaristov, ne pa eden najbolj prezrtih in pozabljenih. Derekov vokal je tu izredno dramatičen in na določenih mestih celo rahlo spominja na Petra Gabriela (Genesis). Vokalne harmonije v drugem delu ustvarjajo izjemno "katedralno" epsko simfonično vzdušje, ki je prava poslastica za vse ljubitelje simfonike. Minnearjev moog oziroma interakcija orgle-kitara ustvarjajo stopnjujoče vzdušje izredne intenzivnosti. Tu se vsi najboljši elemetni skupine združijo v najboljši luči in skladba zato predstavlja eno najboljših stvaritev skupine sploh ter hkrati sijajen zaključek albuma.

Gentle Giant so s "Three Friends" (znova) ustvarili izredno unikaten album, ki je nekoliko manj znan od njihovih preostalih mojstrovin, a zato nič manj navdušujoč v svoji originalnosti izjemno dovršenih ter kompleksnih kompozicij. Strukture posameznih skladb so med seboj nekoliko bolj povezane kot je bilo na "Acquring the Taste" zato je za širše poslušalce nekoliko lažje dostopen, a zato nič manj kompleksen. Nedvomno gre za enega izmed njihovih najboljših albumov, ki je vreden pozornosti vseh glasbenih sladokuscev katerih zahtevni glasbeni okus je težko zadovoljiti z enostavnimi glasbenimi strukturami. Žal je "Three Friends" danes ena od mnogih pozabljenih mojstrovin zlate dobe simfoničnega prog rocka, ki jo je na trgovinskih policah sila težko zaslediti. Zato močno upam, da bo ta mojstrovina kmalu doživela ponovno izdajo in to obvezno z originalno, evropsko naslovnico (ameriška ima namreč kar naslovnico s prvega albuma) in bo tako postala lažje dostopna tudi vsem tistim, ki albuma še niso utegnili slišati.