Novi Sarcasm album je po Something To Believe In prišel precej tiho in nepričakovano. Lep čas pred izidom plošče so stari mački slovenskega thrasha res sicer dražili s singlom Z mano je slabo, potem pa je do izida preprosto naslovljenega Thrash-a iz Sarcasm tabora vladala precejšnja tišina. Pričakovanja za Thrash so bila zavoljo odličnega Something To Believe In kljub temu velika in pred Sarcasm je bila kar težka naloga upravičiti ta pričakovanja in verjetno je tudi zaradi tega Thrash precej drugačen od predhodnika. Tako kot zver z naslovnice tokrat zgleda kot nekaj kar bi lahko prilezlo iz japonske grozljivke.
Čeprav z naslovnice zre neklasični Sarcasm Thrasher, pa to še ne pomeni, da Sarcasm zvenijo neklasično. Thrash je imenu primerno plošča polna klasičnega thrasha, ki se čvrsto oklepa smernic in standardov thrash metala. V tem oziru je morebiti manj drzna in pogumna plošča kot njen predhodnik, saj se s pogledom ozira predvsem v preteklost in k preprosteje naravnanemu thrashu čigar osnovni gradnik pa so tudi to pot močni in prepričljivi rifi. Mojster Blaznik in njegov »partner in crime« Klemen Renko znova poskrbita za vratolomne kitarske poteze, ki zablestijo predvsem zaradi preprostih, a učinkovitih, pestrih in raznolikih rifov. Seveda ne gre niti brez dirjajočih solaž in različnih mediger obeh kitaristov, ki resda niso nič takšnega česar v thrashu že ne bi slišali, a so pri svojem početju iskreni in zanesljivi.
Enako velja za ritem sekcijo, ki je grmeča in rušilne kot kocke v parlament. Bas novega člana Vita sicer z redkimi izjemami ne pride prav pogosto do izraza, saj v glavnem sledi kitarskim potezam, a je z bobni Aleša Korošca trdna naveza, ki predstavlja zanesljivo topovsko podporo pehoti. Dime sicer ni nek hud tehničar, a poskrbi za nekaj pestrih prehodov, ki se ne zanašajo samo na tipične cupa-cupa ritmične vzorce. Tudi Muci svojo predstavo s predhodnika morebiti celo nadgradi, njegovo čisto petje z glasbo deluje kot ulito in je prav dih svežine v thrashu, ki je zadnje čase, vsaj kar se tiče vokalnega udejstvovanja utesnjen v kričanje in pol kruljenje. Res pa je, da tudi Muci vokal mestoma poživi prav z nekoliko agresivnejšimi deli.
Do tu vse lepo in prav, Thrash pa se zatakne prav tam, kjer bi moral zavoljo svojega imena noreti in mleti kot stekli bik. Kvaliteta albuma namreč precej niha, saj Sarcasm na eni strani močno prepričajo z rušilci kot so Sarcasmatron, Z mano je slabo, Pravica in Balada o letalu Yu Ana (poklon spominu na žrtve najhujše slovenske letalske nesreče leta 1308 Inex-Adrie Avioprometa, ki je decembra 1981 strmoglavilo na Korziki in bi svoje mesto stilsko in tematsko zlahka našel tudi na predhodniku), medtem ko preostanek komadov niha med »fillerji« in komadi, ki jim ne uspe pustiti takšnega vtisa kot prej našteti. Čeprav iz njih na delih prav tako sili duh starošolskih Sarcasm pa v ustih pustijo rahlo postan okus. Taka je predvsem trojica, ki precej klišejsko opeva metalski način življenja, nekoliko nerodno pa izpadejo tudi slovenska besedila. Da ne bo pomote, Sarcasm so opravili hvale vredno delo s thrash albumom skorajda v celoti odpetim v slovenščini in besedila so večinoma prepričljiva (npr. Pravica), a se vanje prikradejo rime, ki preprosto ne delujejo. Precej bolj resno so Sarcasm delovali na Something To Believe In, res pa je hkrati, da so v poplavi thrash bendov z angleškimi besedili ostali neopaženi, slovenska besedila pa jim vendarle dajejo pridih unikatnosti. Poleg tega pa je netipičen duet s srbsko pevko Dado za Sarcasm tako drugačen, da še zdaj nisem povsem prepričan ali stvar deluje ali ne, če te komad tako črviči pa to nikakor ne more biti slabo.
Veterani in prekaljeni thrash mački so kljub nekaterim pomanjkljivosti posneli album, ki zaseda dostojno mesto v njihovi dolgoletni karieri. Po odlični Something To Believe In so Sarcasm dokazali, da v njih thrash še vedno diha s polnimi pljuči, Thrash pa je celokupno tak kot uvod v ploščo – star motor avtomobila, ki ga je težko vžgati, med startom večkrat zakašlja, a na koncu mašina vžge in zarohni tako kot mora.
na vrh