avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik (15.01.2008)
"Thrak" je predstavljal še eno veličastno vrnitev progresivno rockovskih prvakov King Crimson za katere tisti čas verjetno tudi večina izmed njihovih najbolj zvestih privržencev ni bila prepričana ali se bodo sploh še kdaj vrnili iz groba po vnovičnem pokopu sredi 80-ih (prvi se je ta zgodil že v 70-ih) s strani legendarnega kitarista Roberta Frippa, njihovega neuničljivega poglavarja (ali karizmatičnega diktatorja, če vam je ljubše), ki se je tedaj odločil posvetiti vodenju svoje šole za nadarjene kitariste, katera je kasneje navrgla nekaj najbolj zanimivih kitarskih talentov v današnjem progresivnem rocku. Po telefonskem klicu in čaju s svojim dolgoletnim glasbenim kameradom, ameriškim kitaristom, pevcem in tekstopiscem Adrianom Belewom, se je Fripp odločil ponovno prebuditi svojo prvo ljubezen v še eni popolnoma novi podobi, a s svojo izvorno dušo. Po njegovih besedah je tedaj zopet nastopilo obdobje, ko se je pojavila glasba, katero so bili sposobni igrati samo King Crimson. Fripp je bil že od nekdaj glavni rabelj ter buditelj teh apostolov progresivnega rocka. Vsakič, ko je prišla kakršnakoli možnost komercialnega uspeha je raje vse skupaj razpustil kot pa, da bi tvegal in morebiti podlegel kakršnim koli komercialnim kompromisom tistega časa. Od vseh progresivno rockovskih pionirjev iz konca 60-ih so bili King Crimson eni izmed peščice, ki se v 80-ih ni osmešila z ustvarjanjem pop hitov za novorojeno MTV generacijo ali da bi za šalo polnili velike stadione. Ves čas so ostali zvesti svoji izvorni avantgardni duši in njihov band iz 90-ih je bil zvočno tako unikaten ter prepoznaven kot vsaka druga verzija skupine pred njim. Tudi zato so do tedaj še vedno uživali izjemno spoštovanje s strani večine ljubiteljev mnogoterih oblik progresivnega rocka medtem, ko so za povprečne poslušalce še naprej ostajali velika enigma iz nekega drugega planeta. Po izidu EP-ja "VROOOM" (1994), njihove prve izdaje po desetih letih, ki je dala bežen okus, kako bo band zvenel v novem desetletju, je z izidom "Thrak" napočil čas, da se legendarno ime na prenovljen način predstavi tudi novim generacijam, ki se še niso niti rodile, ko se je skupina odpravila k svojemu prvemu začasnemu počitku.
Fripp tokrat ni želel delati radikalnih sprememb okoli postave skupine kot je to počel v preteklosti saj je poleg Belewa v band ponovno privabil tudi Tonya Levina, mojstrskega basista in velikega inovatorja na področju uporabe sticka ter bobnarsko legendo Billa Burforda. Z obema je zelo uspešno sodeloval že v 80-ih. Ta poteza je brez dvoma zagotavljala neko želeno zvočno kontinuiteto, a Fripp je želel skupino, predvsem njeno ritem linijo, še dodatno okrepiti s primesjo "mlade krvi". V ta namen je v skupino privedel še dva, tedaj še nekoliko manj znana ritmična silaka, ki sta iz njihove ritem linije ustvarila pravo pobesnelo pošast z dvema različnima glavama. Ameriški delež banda se je tako še dodatno okrepil na račun basista Treya Gunna, prav tako odličnega uporabnika sticka, katerega je Fripp pobral iz svoje šole za nadarjene kitariste ter bobnarja Pata Mastelotta (ex-Mr. Mister), ki je bil do tedaj že precej uveljavljeno ime. V ritmični navezi s svojima starejšima kameradoma nad katerima sta budno bdela oba kitarska veljaka je ta verzija King Crimson postala znana tudi kot t.i. double trio. To je pomenilo, da so se lahko občasno, predvsem za razne improvizacijske projekte, ločili na dva, tri ali včasih celo na štiri povsem različne bande (rezultat tega so bili improvizacijski albumi, ki so izšli pod imenom "ProjeKcts"). Pogosto so si tako lahko privoščili, da je druga ritem linija ubirala popolnoma drugačen ritem od prve, značilni pa so bili tudi številni poliritmični načini. S tem so se spet odprla popolnoma nova obzorja ritmičnih eksperimentiranj in v tem pogledu je bila to gotovo najmočnejša ritem linija v njihovi zgodovini. Seveda pa pri inovacijah niso ostali samo pri tem. Frippovi soundscapi (ali po naše zvočne zavese) so vse bolj nadomeščali simfonične aranžmaje medtem, ko so Belewove avantgardne solaže dosegle novo stopnjo duhovitosti.
Če prerežem zvočno podobo albuma kot celote je prek večine skladb, ki se nahajajo na njem zaznati, da je njihov zvok spet postal precej bolj mračen in obskuren ter bolj podoben inkarnaciji iz obdobja albuma "Red" (1974) kot tisti iz 80-ih. Poleg značilnih ritmičnih fines s pogosto vsebnostjo jazzovskih elementov in številnih ambientalnih trenutkov so večji prostor dobile tudi številne že skorajda metalske pasaže na kitari. Kljub modernemu zvoku s katerim so šli spet v korak s časom pa je tista izvorna Crimson esenca ostala nespremenjena in Frippovo priljubljeno reklo, da je to "skupina, katere duša v različnih časih živi v različnih telesih" se je še enkrat uresničila. Kot ponavadi najbolj navdušuje izjemna slogovna eklektičnost posameznih skladb in neverjetno vzdušje, ki jih preveva. Na "Thrak" so King Crimson uspešno združili vse najboljše lastnosti dotedanjih inkarnacij skupine in vse skupaj zapakirali v moderno zvočno podobo.
Da so škrlatni kralji tudi v novi preobleki ostali prvaki prog rockovskega eksperimentiranja prepriča že odlični uvodni inštrumental "VROOOM". Po uvodnemu zvoku violinsko usmerjenega Frippovega melotrona poslušalca prerešetajo kričeče pasaže Adrianove kitare, Frippovi hitroprsti minimalizmi ter brcajoč ritem s številnimi nepredvidljivimi prehodi. Vzdušje poraja sliko nekega temačnega in skrivnostnega okolja, kjer je gonja za dobičkom že zdavnaj uspela na minimum okrniti vsa osnovna človeška čustva. Ta odličen začetek se prelije neposredno v dramatični "Coda: Marine 475", kjer se odvija napeto ritmično stopnjevanje med obema ritem linijama s številnimi vmesnimi avantgardnimi kitarskimi pasažami. V ozadju se sliši glas nekoga, ki odšteva minute do nekakšne izstrelitve, po moji predstavi verjetno podmorniškega torpeda.
Sledi "Dinosaur", kateri je izšel tudi kot single in kateri je ena izmed tistih čistokrvnih Crimson klasik ob katerih gredo prog gurmanom mravljinci pokonci prav ob vsakem njenem vnovičnem poslušanju. Po dramatični uvodni plasti na melotronu sledi duhovit rifing, ki tvori zanimiv motiv, kateri nekoliko potegne na prastaro Crimson klasiko "Cirkus". Poleg odlične kompozicijske narave moram pohvaliti tudi odlično Adrianowo besedilo, kjer je uporabil odlično prispodobo o odkopanem dinozavru ("I'm dinousaur, somebody is digging my bones). Ta metafora se odlično nanaša na skupino, ki je po več letih ponovno odkopala svoje kosti pa tudi kot prispodoba za legendarno skupino v zrelih, srednjih letih za katere se strani nekaterih medijev pogosto uporablja izraz rock dinozaver. Ena izmed mojih najljubših Crimson klasik in trenutek na albumu do katerega so bili tudi najbolj skeptični privrženci lahko že popolnoma prepričani, da se je skupina vrnila tako kot se spodobi, če že ne celo nad pričakovanji. Presunljiva melanholično-romantična balada "Walking On The Air" je po mojem ena izmed njihovih najlepših balad sploh. Izjemno subtilen Adrianov vokal tu skorajda namerno potegne na njegovega velikega vzornika Johna Lennona medtem, ko je romantična, sanjava melodija na kitari in soundscapih neverjetno zapeljiva ter zapre usta vsem tistim njihovim kritikom, ki jim očitajo preveliko mero hladnega intelekta in pomanjkanja izpovedne topline. "B'BOOM" je spet nekoliko bolj avantgardna stvaritev, kjer svoj osupljivi talent na energičen način predstavita oba bobnarja in končni rezultat je pravcati bobnarski dvoboj brez pravega zmagovalca. Učenec (Mastelotto) se namreč povsem enakovredno kosa z učiteljem (Brufordom). V ozadju je moč slišati številne avantardne zvoke, t.i. frippertronics.
Bobnarski spopad se neposredno prevesi v naslovni inštrumental "THRAK", katerega bi lahko najlažje opisal kot zmes avantgardnega metala in ambientalne glasbe. Medtem, ko se na obeh ritem linijah počnejo osupljive reči (od divjih maršov na bobnih do razbesnjenih dinamičnih grčanj na basu in sticku), Adrian poskrbi za eno izmed njegovih tipičnih norih solaž. Fripp pa kot ponavadi ohranja neko ravnovesje s svojimi soundscapi. Mračni "Inner Garden I" deluje kot nekakšna apokaliptična žalostinka. Zaznamuje jo preprosta, ponavljajoča se melodija na kitari, melodična linija bas kitare in melanholičen vokal, ki daje vzdušje poslednjega preživelega človeka na Zemlji. Sledi "People", ki je eden najbolj zabavnih eksperimentov na albumu in je izšel tudi kot single. Gre za duhovito mešanico med funkom, popom, avantgardo in metalom z melodičnim in sofisticiranim refrenom. Ponovno gre občudovati karizmatični Adrianov vokal in njegovo posmehljivo besedilo o najrazličnejših čudaštvih človeške vrste. Kljub preprostemu refrenu in njeni nasploh subtilno-melodični naravi pa je znotraj tudi vrsta nenavadnih ritmičnih prehodov in avantgardnih kitarskih vložkov, ki se ne ustavijo samo pri razvlečeni Adrianovi solaži. Tudi tu je zaslediti dva med seboj popolnoma različna pristopa obeh ritem linij. "Radio I" je kratek avantgarden inštrumental z nenavadnimi zvoki frippertronics, ki služi kot nekakšen vod v še eno izjemno subtilno balado, "One Time". Ta je še nekoliko bolj fatalistično melanholične narave kot "Walking On The Air" in skupino ponovno predstavi kot svojevrstne mojstre pri menjavanju vzdušij in prvake slogovne raznovrstnosti. Adrianov romantični vokal je na odličen način podkrepljen z minimalističnimi zvočnimi zavesami, nežno spremljavo na kitari in dinamičnimi tolkali. Osrednja inštrumentalna sekcija, kjer se prelivajo Frippovi soundscapi in Belewove kitarske pasaže je neverjetno slastna.
"Radio II" je po naravi podoben kot njegov predhodnik-gre za krajšo zaveso Frippovih soundscapov. Slednja služi kot uvertura v še eno nadaljevanje, "Inner Garden II", kjer se prav tako ponovi melodija njegovega istoimenskega predhodnika le, da soundscapi dobijo še nekoliko večji poudarek. Sledi "Sex Sleep Eat Drink Dream", ki je izšel tudi kot single in bi se ob času izida lahko potegoval celo za predvajanje po tedanjih radijskih postajah, saj gre za na moč zanimivo in posrečeno mešanico funka, metala, popa in avantgarde, skupina pa tu občasno zveni kot kak sodoben avantgardno metalski band. Tu notri je moč zaslediti številne zvočne prvine tako iz njihove tradicije kot nove usmeritve, ki so jo prinesli vplivi v glasbenem dogajanju 90-ih in nekatere elemente, ki jih bodo uporabili na svojih naslednjih projektih. V ospredju sta funky ritem linija ter Adrianov sarkastičen, občasno skozi poseben efekt skromiran vokal. Tudi tokrat pa so pogosti številni na moč nenavadni ritmični prehodi in pobesnele solaže tako s strani Adriana kot strica Boba, ki je še vedno ohranil osupljivo prožnost svojih prstov.
"VROOOM VROOOM" ima podoben uvodni motiv (violinsko orientiran melotron) kot njegov predhodnik z začetka albuma vendar gre za še boljšo stvaritev. Po uvodnem melotronu nastopi sunkovit prehod, temu pa sledi obsežna inštrumentalna poslastica s številnimi avantgardnimi kitarskimi pasažami ter ritmičnimi strukturami. Včasih je že prav osupljivo na kako minimalističen način so sposobni ustvariti izjemno bogato, dramatično vzdušje (v nekem delu Fripp drsi zgolj po eni struni medtem, ko Levin solira po svojem sticku). Tudi tu se začuti tisto njihovo tako pogosto postapokaliptično vzdušje, ko so se ljudje že popolnoma zrobotizirali in se topo prepustili "zavetju" Velikega brata. Za veliki zaključek albuma sledi še "VROOOM VROOOM: Coda", ki tu predstavlja tisti mračni trenutek, ko je konec slehernega upanja za bolano in čustveno oropano človeštvo. Za to poskrbijo precej avantgardne improvizacije, kjer se še enkrat spopadeta obe ritem liniji, Adrianove norije na kitari in Bobovi soundscapi. Zadnjih pet sekund je lahko slišati tudi neko zelo kratko šaljivo melodijo in Adrianov "yeah". Ni prvič, da so si privoščili takšno duhovitost.
King Crimson so tudi na tej mojstrovini progresivnega rocka opravičili svojo vlogo enih največjih glasbenih inovatorjev 20. stoletja. "Thrak" je bil veličastna vrnitev in eden najboljših progresivno rockovskih albumov, ki so izšli v 90-ih. Osebno pa gre morda celo za moj najljubši rock album iz tega desetletja na katerem ne morem niti s povečevalnim steklom najti kakega šibkega trenutka. King Crimson so se še enkrat izkazali kot ena redkih, če ne poslednja progresivno rockovska skupina prve generacije, ki se še vedno ni nehala razvijati in odkrivati nova področja eksperimentalne glasbe. Čeprav to pravzaprav niti ne bi smelo biti kdo ve kako presenečenje za skupino, ki za mnoge velja ne samo za pionirje temveč celo za personifikacijo progresivnega rocka. Škoda, da kot t.i. dvojni trojček (če ne štejem številnih improvizacij, ki niso izšle pod imenom King Crimson, temveč kot "ProjeKcts") niso izdali še kakšnega albuma več, čeprav so se skupaj ohranili več kot pet let. "Thrak" je pristno in popolnoma unikatno utelešenje progresivno rockovske perfekcije 90-ih in eden od tistih ključnih albumov, ki so bistveno pomagali k osvežitvi žanra in povečanju vnovičnega zanimanja zanj. Zato ne bi smel manjkati v nobeni pošteni progresivno rockovski zbirki. Že skorajda ironično je, da so vsako prog rock revolucijo na začetku slehernega desetletja od konca 60-ih naprej sprožili prav King Crimson, skupina, ki se je vedno izogibala žanrski klasifikaciji prog rocka. Njihov ogromen vpliv na trende, ki so nato sledili v eksperimentalni glasbi vsakega določenega obdobja jih je v mojih očeh za vekomaj zapisal kot najimenitnejšo skupino progresivnega rocka. Tudi po izidu "Thrak" so se torej potrdile besede, katere je nekoč podal Bill Bruford: "če vas zanima kakšna bo glasbena prihodnost čez naslednjih pet let poslušajte najnovejši album King Crimson".
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
avtor recenzije št. 1: Jernej Vene (24.10.2006)
Karizmatični in svojeglavi kitarist Robert Fripp je s svojim življenjskim in glasbenim nazorom kmalu postavil temelje novi usmeritvi v rocku ter s tem definiral njegovo progresivno vejo. Robert Fripp je izjemen kitarist, ki se mu doslej po izvirnosti in posebnosti izraza ni približal še nihče. Poleg tega inštrumenta je veliko delal z enim od prvih monofonskih sintesajzerjev melotronom, ki ga uporablja še danes. Leta 1984 je Fripp obljubil, da za King Crimson ne bomo več slišali. Pa, saj vemo: zarečeni kruh in te stvari.
Robert Fripp je sestavil izjemno učinkovito skupino, ki uspeva njegove ideje preliti v resničnost. Na plošči Thrak so člani King Crimson poleg kitarista in komponista Frippa še bobnarja Bill Bruford in bivši član skupine Mr. Mister Pat Mastelotto, basista Trey Gunn in Tony Levin, ki igrata tudi pokončni električni bas in osemstrunski bas z imenom Stick ter kitarist in glavni pevec Adrian Belew, ki je včasih sodeloval s Talking Heads in Davidom Bowiejem. Na plošči Thrak King Crimson nadgrajujejo svoj glasbeni izraz, ki so ga začeli izvajati v osemdesetih. Po zaslugi pogostih menjav članov, so njihove plošče vedno izžarevale nova iskanja v glasbi, ki ji rečemo progresivni, oziroma napredni rock. Robert Fripp je še vedno nesporni idejni vodja tega gibanja, ostali člani skupine pa so zvesti izvajalci njegovih zamisli. V glasbi King Crimson še vedno slišimo kompleksna zaporedja akordov, vplive free in orto jazza, metalne kitare in delov posnetkov, zavrtenih nazaj, po katerih je Fripp znan že od začetka kariere. King Crimson se na plošči Thrak spuščajo v novo avanturo, ki pa ni bila vprašljiva glede finančnega uspeha. Po vsem svetu obstaja armada njihovih oboževalcev, čeprav King Crimson niso nikdar prodajali milijonskih naklad svojih albumov. Glasba King Crimson je posebna, nadnaravna in potiska poslušalca globoko v njegovo podzavest, kjer so skriti odgovori na mnoga vprašanja. Pri King Crimson so vedno znali izpeljati poroko inventivnosti in ambicioznosti, z izogibanjem pastem eksperimentalnega rocka pa so zgradili posebno, svojstveno in kvalitetno kariero. Navkljub krajšim prekinitvami kariere so King Crimson še vedno tisto, kar so bili na začetku, vendar v kakovostni in moderni preobleki: pravi, edini in tipični predstavniki progresivnega rocka.
na vrh