Helstar teksaške legende stare ameriške šole speed metala se ne dajo. Konec letošnjega aprila so izdali za založbo AFM Records še tretji pravi studijski album in karierno skupno osmi! Le tega so po Evropi že predstavili. V sklopu te turneje so se sredi maja ustavili znova tudi v Ljubljani. Naj omenim takoj da na tem albumu sodeluje, kot studijski pomočnik, naš basist Matej Sušnik, ki je vskočil odigrat bas kitaro na mestu obolelega originalnega basista skupine Jerryja Abarce. Matej, eden najbolj talentiranih basistov mlade garde, je s strani Jamesa Rivere ter njegove tovarišije vreden vsega zaupanja. Le tega je pridobil skozi sodelovanja Metalsteel z Jamesom Rivero znotraj projekta Sabbath Judas Sabbah. Matej je odigral v vlogi pomožnega Helstar basista tudi nekaj koncertnih nastopov.
»This Wicked Nest« ni drugega kot tipski Helstar album. Možje zadržujejo elementarnost svojega lika in dela, ki se vije skozi zgodnja osemdeseta dalje, ko je skupina izdala tri kultne albume s katerimi se je s črkami za vselej globoko vrezala na zemljevid svetovnega metala. Časi so drugi. Bend je mnogo bolj izkušen, igra tehnično mnogo bolje, kot v osemdesetih. Le da s pojavo ne zmore več šokirati, kot s prihodom na sceno v osemdesetih. Taka izkušena ekipa, v kateri vlada dolgoletna tovarišija in v kateri ni skrivalnic, sklepa zelo hitro kompromise in dosega skupne konsenze v udejanjanju idejnih rešitev. Ker vemo, da je Helstar slog nekako zakoličen in prepoznaven, je logično da skuša skupina občasno od njega deviirati, kolikor pač dopuščajo osnovne šablone speed/thrash metala. Da. Hoja po tanki razmejitveni črti med speed metalom in thrash metalom je mnogokrat zabrisana tudi na tem albumu, kar v splošnem ni nova ugotovitev, ko govorimo o Helstar.
Kitarista Larry Barragan in Rob Trevino sta avtorsko so-odgovorna za riffe vseh novih skladb. Pri instrumentalu Isla De Las Munecas je v idejah aranžiranja sodeloval celo Jeff Loomis (Nevermore). Skozi večino skladb albuma (izjema je skladba Cursed) so Helstar pravzaprav našpičeni do maksimuma. Kot brjtev ostro in hitro riffanje z mnogokrat zabrisano mejnikom med speed metalom in thrash metalom ostaja osnovna premisa kitarskega dueta. Vodilne kitarske fraze so znova modro okrašene s harmonijami v tercah peklensko hitrega trzanja preko taistih fraz. Kar pa je najslajše v konzumaciji tega albuma , pa so znova bravurozne akrobacije zapisane v neusahljivih solističnih eskapadah obeh kitaristov. Olja na ogenj v razgaljanju dinamičnega razvoja dogodkov na albumu priliva seveda iznajdljivost in velika domiselnost odličnega Michaela Lewisa na bobnih, medtem ko je Sušnik tehnično brezhiben v izpolnjevanju podeljenih nalog. Seveda je najbolj pomemben element glasbe Helastar in njena zaščitna znamka izjemni kričač James Rivera, ki znova dostavlja svojo markantnost. Karizmatični vokalist je znova tradicionalno mračen, nepopustljivo dramatičen. Seje občutja pogube, zla, apokalipse. Osnovne teme so znova spogledovanje z okultom, cel kup je postapokaliptičnih razgledov v verzih, smrt je znova zadnji (raz)sodnik. Skratka. Riverine priljubljene teme od katerih možakar ne odstopa. Rivera preizkusi na tem albumu znova prav vse kar premore njegovo grlo. Zlasti uroči poslušalca s svojo izjemno vokalno predstavo v skladbi kot je Defy The Storm, kjer preizkusi hkrati ekstremno agresivno grleni vokal, ki še komaj zadržuje melodijo v verzih, ta pristop pa skompletira v refrenu z ekstremno visokim čistim vokalom (njegove sicer prepoznane recepture). Hkrati s tem velja da je Defy the Storm eden najbolj agresivnih komadov celotnega albuma. Rivera ostaja pravi vražiček. Ekstremno utelešenje Dia in Halforda v enem kosu.
Do šeste skladbe Cursed se album kotali v najvišji hitrostni prestavi nebrzdane agresije in zloveščnosti. Pravzaprav sestopijo Helstar v tem delu le za hip s polnega gasa. V skladbi Souls Cry, kjer razvija James z vokalno predstavo več vokalne melodije. Gre pravzaprav za najbolj melodične komad albuma zahvaljujoč prostoru, ki si ga Rivera izbori z vokalnimi linijami. Sicer pa se razvijajo stvari na tem albumu znova s tipično ostrino vehementnih zamahov nebrzdane agresije in produkcijske rušilnosti, kar sicer zahteva glasbeni značaj skupine. Potem pa pridemo do skladbe Cursed, ki rahlo odstopa na albumu. V refrenu je namerno zapeljana v počasno kotaljenje, ki ji poveljuje »votlo zamolklo« poltonsko obrnjen riff. Poguba prekletstva uroka je enkrat več jedro njene sporočilnosti! Da. Oddaljeni zlovešči piš starošolskih Black Sabbath, je zaznaven. Posebej zanimiva točka albuma je tudi zaključna zaključna Magormissabbib. Človek bi rekel Nosferatu nove dobe za Helstar. Najbolj nathrashiran komad albuma z glavnim riffom, ki spominja na značilnost »Bay Area« pristopov. Pravzaprav je skladba dolga le dobrih pet minut, zadnji dve izhodni minuti skladbe (in albuma) pa se teatralno zaključi skozi žensko molitev Alahu. Gre za še eno kompleksnejšo skladbo albuma zvarjeno iz več nenadnih motivskih preobratov ter variacij vzdušij, kjer Riverina apokaliptičnost znova niti za hip ne popušča..
»This Wicked Nest« je zelo, zelo dober novi Helsatar album. Skladbe v vzdušjih ne posedujejo toliko variabilnosti kot to velja za material sicer odličnega predhodnika »Glory Of Chaos« (2010), usmeritev pa ostaja le ena. Končna apokalipsa. Album poln mračnjaštva in najbolj črne črnine, ki jo lahko ustvari vaša domišljija, zadržuje izjemno agresivnost predhodnika. »The Wicked Nest« poseduje vse tradicionalne zaščitne znamke skupine, ki je enkrat več prestala test časa odeta v zadnji modni krik odlične moderne produkcije, prenesene z albuma »Glory Of Chaos«. Gre za album, ki je zaradi daljših kompozicij in multiplih preobratov tempa ter motivov zahtevnejša kost za glodanje, vendar pa to ni glede na pretekli opus Helstar več nikakršna novost. Pravi album, ki ne sklepa kompromisov prav z nikomer. Album, ki ga bodo ljubitelji Helstar sprejeli z odprtimi rokami, prav tako pa mu bodo globoko naklonjeni ljubitelji stare šole ameriškega speed/thrash metala. In še nekaj. Na ta album moramo biti še posebej ponosni tudi državljani Republike Slovenije. Ne zgodi se ravno vsak dan, da sodeluje s skupino, ki velja po svoji dejavnosti in zapuščini v osemdesetih za eno najpomembnejših pri razvoju ameriške doktrine metala, slovenski glasbenik (v tem primeru Matej Sušnik) Na tak način je dobil veliko priznanje na mednarodnem prizorišču tudi slovenski metal (z vsemi podžanri), katerega vrednosti in visoke kvalitete se sami premalokrat zavedamo in večkrat celo premalo cenimo.
na vrh