Leta 1996 so angleški artrockovski prvaki Marillion končno postali 'gospodarji lastne usode', saj se je iztekla njihova dolgoletna pogodba z razvpito založbo EMI. Niti bend niti omenjena založba nista imela namena podaljšati pogodbe, saj so bili člani Marillion do grla siti postavljanja raznih pogojev s strani predstavnikov EMI, kako povečati komercialni uspeh, ki v tej kratkovidni viziji ni imel veliko opraviti s prirojenim artizmom te legendarne angleške progrockovske formacije. Zato so se odločili preseliti k manjši, neodvisni založbi Castle Communications, pri kateri so v sledečih letih izdali tri studijske albume.
»This Strange Engine«, njihov deveti studijski album, je predstavljal nov slogovni premik v primerjavi z odličnim predhodnikom »Afraid Of Sunlight« (1995). Zanimivo je, da so Marillion na tem dosežku, v času, ko jih komercialni uspeh sploh ni več zanimal in so želeli ustvarjati glasbo predvsem za lasten užitek in veselje zvestih privržencev, ustvarili nekaj skladb s prav lepim hit potencialom, seveda v nekih drugačnih razmerah. Sleherni član benda je na »This Strange Engine« poskušal nekaj novega in preizkušal svoj glasbeni in skladateljski potencial. Tako denimo klaviaturist Mark Kelly kot še na nobenem Marillion albumu pred tem poskrbi za kopico veličastnih orkestralnih aranžmajev, ki posameznim stvaritvam pridodajo zares impozantno atmosfero.
Kitarist Steve Rothery nikoli prej v svoji karieri ni tako obširno uporabljal akustične kitare kot prav na tem albumu, na katerem prispeva vrsto pastoralno začinjenih aranžmajev. Pri igranju akustične kitare mu ponekod pomaga tudi basist Pete Trewavas, ki tudi tokrat posreduje nekaj naravnost navdušujočih, inovativnih bas linij. Bobnar Ian Mosley, najstarejši član skupine, s svojo prirojeno ritmično dinamičnostjo marljivo povezuje posamezne aranžmaje in skrbi za popolno kohezijo posameznih stvaritev. Steve 'gospod H' Hogarth je vnovič izjemen pri preizkušanju svojih pevskih zmožnosti, tudi kot pisec socialno in emocionalno ozaveščenih besedil pa je tedaj dosegel novo stopnjo zrelosti. Pri pisanju večine besedil mu je tedaj sicer še vedno pomagal prijatelj in dolgoletni sodelavec John Helmer, vendar je H prispeval besedilo za naslovno stvaritev, avtobiografsko mojstrovino in najboljšo kompozicijo na celotnem albumu.
To, da je »This Strange Engine« precej bolj akustično naravnan kot vsi njegovi dotedanji studijski predhodniki, dokazuje že uvodna pozitivistično ustrojena power balada »Man Of a Thousand Faces«, ki je izšla tudi kot singel. Mogočen aranžma na Rotheryjevi akustični kitari je pospremljen s Hogarthovim podoživetim osebno izpovednim petjem, s čimer se oblikuje nadvse všečna melodija, ki se v trenutku zapiše v poslušalčeve slušne receptorje. Artistična narava te imenitne otvoritvene stvaritve je najbolj očitna v Kellyjevih simfonično zastavljenih sintetizatorskih teksturah ter krhkih električnoklavirskih aranžmajih. Posebno zanimivo popestritev predstavlja epski zaključek, kjer Hogarthov mogočni vokal spremljajo veličastne zborovske vokalne harmonije.
»One Fine Day«, melanholično usmerjena balada, položena na krhke klavirske aranžmaje, kjer je gospod H med petjem vnovič slika in prilika izjemne emocionalne globine, je dokaj netipična, a inovativna stvaritev, saj se ponaša z bluesovsko kitarsko frazo, kar je pri Rotheryju sicer precejšnja redkost. Zanimiv preobrat predstavlja zlasti nenaden prehod v simfonično sekcijo. »80 Days« je bil drugi singel z albuma, kar ne preseneča, saj gre za akustično usmerjeno stvaritev s številnimi simfoničnimi okraski na klaviaturah, ki je zaradi prijetnega refrena, buditeljskega besedila, v katerem se čuti H-jeva avtobiografska nota (spomini na preteklo koncertno turnejo), in lahkotne melodije kot naročena za predvajanje v avtoradiu. Tovrstne lahkotneje naravnane kompozicije s preklemano hipnotičnimi refreni so bile lep dokaz tega, da so Marillion v svojih nedrih tedaj še vedno negovali izjemen smisel za pisanje potencialnih hitov.
Kontemplativno naravnana power balada »Estonia« se je že kmalu po izidu zapisala med Marillion klasike in je nedvomno najbolj znana stvaritev s »This Strange Engine«. Besedilo je bilo navdahnjeno po resničnih dogodkih, potem ko se je Hogarth srečal s Paulom Barneyjem, edinim britanskim potnikom, ki je preživel nesrečo ladje Estonia, ko je 28. septembra 1994 sredi baltskega morja umrlo 852 ljudi. Tudi ta imenitni dosežek se ponaša z mogočno atmosfero, ki jo v navezi tvorijo ganljivi akustični aranžmaji na kitari, veličastni simfonični okraski na klaviaturah ter inteligentno zastavljeni časovni prehodi. »Memory Of Water« je krajša melanholična balada, kjer H-jev 'trpeči' vokal spremljajo dramatični orkestralni aranžmaji. Njena atmosfera je ravno dovolj subtilna, da vse skupaj ne zveni kot kakšna mrtvaška zadušnica. Precej bolj zanimivo izpade temperamentni artrocker »An Accidental Man«, ki je speljan v hitrejšem tempu in kjer ob šelestečem zvoku orgel prevladujejo mogočne kitarske pasaže. Enigmatični refren spremlja vrsta zanimivih ritmičnih nians in elektronskih efektov.
»Hope For The Future« je morda celo najbolj nenaveden glasbeni eksperiment na »This Strange Engine«, saj se iz uvodne akustične balade prek jazzovsko zasoljenih ritmičnih fines na Trewavasovem basu postopoma spremeni v plesno naravnano 'koktajl jazz' skladbo, še posebej po vključitvi gostujoče trobente, ki ob raznovrstnih tolkalih poskrbi za skorajda karibsko atmosfero. Najboljša stvaritev na »This Strange Engine« pa se v podobi 15-minutnega (skladba je pravzaprav dolga pol ure, vendar je resnične glasbe za 15 minut) naslovnega epa nahaja čisto na koncu albuma. Ta Hogarthova avtobiografska pripoved o njegovi življenjski poti od otroštva čez pomembne življenjske prelomnice vsebuje vrsto kompleksnih aranžmajev in zanimivih časovnih prehodov.
Po relativno umirjenem, akustično-eteričnem uvodu, ki je poln kontemplativnih trenutkov na klavirju in kjer gospod H med petjem vnovič blesti pri posredovanju globokih osebno izpovednih sporočil, sledi prehod v energično, skorajda udarno sekcijo s krepkimi kitarskimi frazami in vrsto inovativnih klaviaturskih pasaž. Kellyjeva sintetizatorska solaža je celo ena izmed najboljših v njegovi karieri, medtem ko ritem naveza Trewavas-Mosley ves čas gara s polno paro. Kljub temu naziv glavnega 'solo-zvezdnika' po krajši baladeskni sekciji, kjer H ob nežnih klavirskih aranžmajih vnovič razpre svoje ranjeno srce, čemur sledi krajši gostujoči saksofonski vložek, pripade Rotheryju, ki z 'jokajočo' solažo stke tisto ambientalno magijo, zaradi katere so Marillion še danes tako cenjeni med glasbenimi gurmani. Čisto na koncu, po skorajda petnajstih minutah popolne tišine, sledi šaljiv trenutek, ko je možno ob zvokih klavirja slišati H-jev nekontrolirani smeh.
»This Strange Engine« se ne omenja velikokrat, kadar se našteva najboljše Marillion albume, a gre kljub temu za enega najbolj zanimivih artrockovskih albumov devetdesetih, s katerim je ta legendarna britanska skupina uspešno odprla prvo poglavje povsem nove ere. Marillion tedaj že več let niso bili 'zvezdniki', pravzaprav je bilo tega njihovega nehotenega statusa konec že z zaključkom osemdesetih, a je ne glede na to album dosegel dokaj solidno 27. mesto na tedanjih britanskih glasbenih lestvicah. Za to so imeli veliko zaslug izjemno zvesti privrženci, s kakršnimi se lahko pohvali le peščica primerljivih, uspešnih in dolgoživih rockovskih skupin. Zvesti privrženci v navezi s tedaj novorojenim internetom so tako rekoč odigrali ključno vlogo pri tem, da so Marillion tudi konec devetdesetih, ko so imeli številne težave s Castle Communications, uspešno prebrodili.
na vrh