Metal Church: This Present Wasteland

Kultni ameriški metalci Metal Church z "This Present Wasteland" nadaljujejo svoj glasbeni stampedo, ki se od ponovne združitve originalne zasedbe leta 1999 nadaljuje z nezmanjšanim tempom. S spodobnimi novimi albumi, ki so prek glasbene vrnitve k njihovim koreninam, ponovno obnovili zanimanje za to skupino iz zlatih let heavy metala, so spet postali sinonim za vse najboljše v tradicionalnem heavy metalu. Metal Church so tako vse od tragične smrti originalnega pevca Davida Waynea in po prihodu njegove zamenjave Ronnya Munroea, ki se jim je pridružil na albumu "The Weight Of The World" (2004), že nekaj časa stabilna zasedba, ki pod vodstvom izjemnega kitarista Kurdta Vanderhoofa (Vanderhoof, Presto Ballet) vedno znova dokazuje, da še niso za v staro šaro.

Tudi na "This Present Wasteland" Metal Church vzdržujejo vse prvine svojega prepoznavnega zvoka, ki večinoma temelji na pravšnji meri med klasičnim, melodičnim heavy metalom in thrashem oz. speed metalom (elementi slednjega so na tem izdelku sicer v občutni manjšini) z izpiljenim občutkom za senzibilnost. Tu in tam na albumu ne manjka tudi ščepca prog metalskega avanturizma prek zanimivih, včasih skorajda ambientalnih Vanderhoofovih kitarskih pasaž in efektov ter mirnejših trenutkov, ki umirjajo sicer precej mračno avro tega albuma in še dodatno obogatijo njihov prepoznavni zvok. To pravzaprav ni nobeno presenečenje, saj Vanderhoof zadnja leta, predvsem preko svoje nove skupine Presto Ballet, ne skriva navdušenja nad progresivnim rockom. Sicer pa so ves čas prisotne vse ustaljene karakteristike skupine, ki navdušujejo njihove pristaše; dvojni kitarski napad v domeni Vanderhoofa in novega kitarista Ricka Van Zandta, ki je zamenjal Jaya Reynoldsa, zelo dober, klasično treniran vokal Ronnya Munroea, kateri vsebuje številne vzporednice z Bruceom Dickinsonom (Iron Maiden) ter Robom Halfordom (Judas Priest) ter občasni rafali dvojne bas stopalke kultnega bobnarja Jeffa Platea (ex-Savatage), značilnost večine klasičnih ameriških metal skupin iz 80-ih.

Vzdušje albuma je, naslovu in naslovnici primerno, večinoma precej mračno z družbeno kritičnimi besedili, ki se v glavnem nanašajo na raznovrstne zločine človeške vrste s čimer še naprej nadaljujejo svoj sloves večnih metalskih upornikov. Po pretoku let pa to počnejo seveda na opazno bolj zrel način kot nekoč zato ni več zaslediti tiste pogostokrat naivno zveneče uporniške ihte kakršna je bila značilna za zgodnje albume. Glavna odlika sodobnih Metal Church in s tem tega albuma je predvsem v tem, da uspešno prehajajo med klasično metalskimi finesami, temelječih na nabrušenih rifih in divjih solažah ter navito, včasih že skorajda speed metalsko ritem linijo, kar ob pomoči večplastnega in melodičnega vokala ustvarja dobre kontraste in pripomore, da skladbe med seboj ne zvenijo preveč podobno (kar je danes ena glavnih hib sorodnih skupin).

Že otvoritveni, nabrušeni in visoko kintetični "The Company Of Sorrow" prek kombinacije drdrajočih, a raznolikih bobnarskih prehodov (Plateu se pozna, da je svoje čase igral pri prog metalcih Savatage zato njegovo bobnanje niti za hipec ne zveni enodimenzionalno), strupenih rifov ter izjemno energičnih vokalnih ekspad dokaže, da skupina ne pozna šale. Skladba, ki dokaže, da se tisti, ki bi jih označil za ameriške bratrance Iron Maiden ne bi kaj dosti zmotil. Že na "Deeds Of A Dead Soul" pa lahko zasledimo nekatere skorajda prog rockovske finese prek ambientalnih kitarskih vložkov, ki občasno celo rahlo potegnejo na progresivce Porcupine Tree in s katerimi lepo obogatijo melodično metalsko okostje te zelo dobre skladbe. Na "Meet Your Maker" gre občudovati predvsem izjemne Munroejeve vokalne sposobnosti, ko z lahkoto menjava vokalne delnice med dramatično predstavo v stilu kakšnega Dickinsona s katerim ima njegov glas zagotovo največ podobnosti in skorajda Halfordovskim vreščanjem. "Monster" je skorajda inkarnacija klasične Metal Church skladbe s hrustljavim kitarskim rifingom, nepopustljivimi bobnarskimi rafali in mogočnimi vokalnimi linijami. "A Far Never Won" je nekoliko bolj epska stvaritev z uvodom na akustični kitari, ambientalnimi vložki in izjemno vživeto vokalno predstavo. Ena izmed najboljših stvaritev na albumu je "Breathe Again", ki poleg mogočnih ritmičnih prehodov in monumentalnih rifov vsebuje tudi krajši ambientalni vložek, kjer je melanholični vokal podložen na subtilne kitarske pasaže, ne gre pa zapostaviti tudi izvrstnih tercetnih kitarskih harmonij. Zaključna "Congregation" v prvem delu zveni kot klasična Metal Church skladba, a smo v njenem drugem delu nenadoma priča skorajda prog metalskim finesam prek Vanderhoofove rabe ambientalnih kitarskih sintetizatorjev ter krajšega igranja skorajda arabskih lestvic.

"This Present Wasteland" je zelo dober album, ki bo brez dvoma navdušil vse dolgoletne ljubitelje skupine, saj nadvse uspešno ohranja visoko kvaliteto njihovega prepoznavnega izraza s tem, da številne napredne Vanderhofoove finese in moderna produkcija ves čas zagotavljajo, da nikoli ne zvenijo anahronično, temveč se pogosto sprehajajo na meji progresivnega metala. Vendar tako kot večina kultnih metal bandov, ki v zadnjih letih skrbijo predvsem za to, da ohranjajo svojo zvesto bazo privržencev, se Metal Church na "This Present Wasteland" navkljub večkrat omenjenim naprednim kitarskim vložkom, ki jih uvrščajo med eksperimentiranju odprte in naprednejše zasedbe izmed metalskih herojev 80-ih, izogibajo kakemu pretiranemu odkrivanju novih glasbenih področij. Za kaj takega obstajajo Presto Ballet, kar je po svoje kar prav, če želijo ohranjati stike s svojimi koreninami. Se pa zato razločno čuti zrelost, ki so jo prinesla leta izkušenj in s tem glasbena rast. Vanderhoofova fascinacija nad progresivnim rockom je navdušujoča in skupini več kot koristi, kar se tiče osveževanja njihovega tradicionalnega zvoka. Zato se je v prihodnosti nadejati še več zanimivih vendar ne radikalnih eksperimentalnih presenečenj v sozvočju z zaščitnim tradicionalnim heavy metalom najboljše šole.