Rak rana slovenskega metala je bila vedno vztrajnost. Oziroma pomanjkanje le-te. Na naših tleh ni prav dosti bendov, ki se lahko pohvalijo z večletnim delovanjem, še manj pa bendov, ki se lahko poleg tega pohvalijo še s številom izdaj, ki presega zgolj debitantsko ploščo. Mnoge obetavne zasedbe so obupale že po nekaj koncertih, ali pa po zgolj eni izdani plošči poniknile v pozabo. Malo pa je takih, ki so stalnica tako v koncertnem kot studijskem smislu.
Eni takih so vsekakor medvoški veterani Metalsteel, ki po petnajstih letih delovanja izdajajo že svoj peti studijski album, This Is Your Revelation. Če je njegov predhodnik Entertainment (2010) v glavnem poskrbel za to, na kar je namigoval njegov naslov, torej zabaval, je pristop na novem dolgometražcu resnejši, atmosfera pa temačnejša. Kljub temu pa je novi album vendarle logično nadaljevanje in nadgradnja Entertainment. Če je ta nakazal, da Metalsteel svojemu ogrodju heavy metala počasi dodajajo kompleksnejše elemente, je This Is Your Revelation v tem pogledu pravo razodetje. Metalsteel še nikoli niso zveneli tako konsistentno, razgibano in dinamično, če lahko rečem – progresivno.
Prav v tem oziru se skriva največja prednost ploščka, ki prinaša mnoge nepričakovane novosti s katerimi zasedba ponudi nekaj lepih presenečenj. V prvi vrsti je tu mnogo bolj premišljen material, ki je resda še vedno zgrajen okrog, to pot resnično močnih rifov, vendar se v njem skriva mnogo več. Pridevniku progresivno se Metalsteel tokrat namreč približajo zavoljo stopnjevitih struktur, pestrega prepleta kitarskih linij in ritem sekcije, čudovitih inštrumentalnih sekcij ter valovitega, dinamičnega poteka celotnega izdelka. Poleg tega pa je čutiti, da so Metalsteel končno dosegli trenutek, ko so se otresli prevelikega vpliva svojih vzornikov. Jasno je, da je Iron Maiden, Judas Priest, Saxon in old-school nemški heavy/power metal še vedno moč slišati, a Metalsteel na This Is Your Revelation niso več le volk v ovčji preobleki, temveč volk slečen vseh mask in trikov, volk ostrih čekanov in zlobnih zob.
Metalsteel so tokrat do snemanja albuma pristopili nekoliko drugače in morda se tudi v tem skriva razlog, da stvar deluje tako dobro. Punca in fantje so This Is Your Revelation snemali skupaj in v celoti kot zasedba in s tem izkušnje koncertnih kilometrov prenesli na ploščo, ki diha in živi. Redko uporabljen pristop (spomnim se le enega primera takega načina snemanja v zadnjih nekaj letih – Iron Maiden: A Matter of Life And Death) se je skupini obrestoval, saj je novi pristop močno opazen v zvoku, ki je polnejši, bogatejši in organski. This Is Your Revelation je do sedaj brez dvoma najboljše sproducirana in zveneča plošča Metalsteel! Rokovi in Benijevi rifi so hrustajoči, spretne in izjemne solaže zarežejo naravnost v uho, standardno neverjetne Matejeve bas linije rožljajo kot emulator Stevea Harrisa (nikakor ne v slabem smislu!), Daša pa po bobni lomasti neusmiljeno in odbobna najboljšo predstavo svoje kariere.
Metalsteel se tokrat ne zanašajo le na hitrost, temveč v prvi vrsti na pestrost in raznolikost in to komada kot celote. Odlično, spevni refreni ostajajo zaščitni znak Metalsteel, a ti tokrat ne ukradejo vse pozornosti. Komadi tako delujejo kot koščki sestavljanke, ki delujejo kot samostojni gradniki, še bolje pa kot celota. Spektakularna je tokrat predvsem melodična igra kitar, ki se še vedno nanaša na melodijo, a je ta v marsičem nadgradnja vsega dosedanjega dela skupine. To skupina dokaže predvsem v najsvetlejših trenutkih albuma – Taboo, Narcissus, New Messiah, This Is Your Revelation in Godfather of Nothingness. Ta peterka se lahko brez težav pomeri s klasičnim materialom skupin in ga morda celo preseže. Za to poskrbijo tudi nepričakovana presenečenja, za kar pa je »kriv« predvsem vokal. Beny namreč zveni mnogo bolj agresivno kot poprej, izdatno mu z »gang« vokali pomagata tudi Rok in Matej, vokalne harmonije pa še nadgradijo kitarsko.
Čeprav proti koncu album zgubi nekoliko zaleta, saj predvsem zadnja dva komada ne dosegata prepričljivosti svojih predhodnikov, je This Is Your Revelation, verjetno celo najboljša plošča skupine do sedaj. Če že ne najboljša pa vsekakor najbolj zrela. Predvsem zaradi tega ker so si na njej Metalsteel upali dotakniti elementov, ki so zanje niso (bili) tipični. S tem pa so povsem v skladu z nekakšnim osrednjim sporočilom plošče, ki se skriva v posnetku znamenitega Gandhijevega govora nekje na sredini naslovne skladbe. Delček tega govora gre tudi nekako takole: »Vera presega razum. Vse kar lahko svetujem je… ne bojte se lotiti nemogočega.«
na vrh