»This House Is Not For Sale« je trinajsti studijski album slovite ameriške hard/pop rock atrakcije Bon Jovi ter obenem njihov prvi brez dolgoletnega kitarista Richieja Sambore. Slednji je band zapustil že leta 2013 in na njegovo mesto je prišel novi kitarist Phil X, ki je leta 2016, skupaj z dolgoletnim priložnostnim basistom Hughom McDonaldom, postal tudi uradni član. McDonalda je tako, prvič po letu 1994, ko je v band prišel namesto Aleca Johna Sucha, 'doletela čast' postati uradni Bon Jovi član. Od 'stare garde' sta tu poleg poglavarja Jona Bon Jovija še naprej klaviaturist David Bryan in bobnar Tico Torres. Mnogi si Bon Jovi kolektiva brez Sambore enostavno ne znajo predstavljati, zato so se mnogi spraševali kaj je pičilo šefa Jona, da se je odločil za tako radikalno potezo, saj je bil priljubljeni kitarist eden ključnih tvorcev največjih uspehov v povesti te še vedno izjemno popularne skupine. Jon sicer še naprej vztrajno zanika, da bi Samboro lastnoročno odpustil, temveč, da se je kitarski mojster na lastno pobudo odločil končati sodelovanje z bandom.
Kakorkoli že, strasti so se medtem na obeh straneh, vsaj glede na uradne izjave, že umirile in Bon Jovi zgodba se z »This Is Not For Sale« nadaljuje naprej. Jon je pred izidom privržencem napovedal, da se bo na novem albumu nekoliko bolj vrnil k svojim koreninam potem, ko je softrockersko usmerjeni predhodnik »What About Now« (2013) naletel na precej mešane odzive. Še ena novost je v tem, da je skupina po 32-ih letih zamenjala založbo Mercury Records in se 'preselila' k Island. Napredek glede na »What About Now«, ki članom Bon Jovi res ne more biti v ponos, je že od prve skladbe naprej zaznaven, vendar daleč od tega, da bi »This House Is Not For Sale« predstavljal vrnitev na standarde iz 'zlatega' ustvarjalnega obdobja med letoma 1986 in 1996. Odsotnost Sambore se najbolj čuti v pomanjkanju omembe vrednih hardrockerskih rifov, čeprav daleč od tega, da Phil X ne bi bil soliden nadomestek za svojega slovitega predhodnika.
Za nosilni single albuma je bila izbrana naslovna in obenem otvoritvena skladba, ki predstavlja še en neuspešen poskus stvaritve nove, z moderno produkcijo zabeljene kopije »Livin' On a Prayer«, vendar brez tistega pravega, zaželenega učinka, elana in mogočne atmosfere, obenem pa je tu še posmeha vredno patriotsko besedilo. Lahko bi se reklo, da gre za neštetokrat recikliran pop-hard rock recept, kljub temu gre za spodobno uvodno delo v primerjavi s tem kar smo bili od Bon Jovi vajeni na studijskih albumih v zadnjih nekaj letih. Tudi »Living With the Ghost« in nekoliko bolj pompozni »Knockout« predstavljata ne povsem posrečena poskusa obujanja magije iz 'zlatih osemdesetih', ki zaradi moderne produkcije in povprečnega refrena zapustita precej mešana občutja. Kar se besedil tiče pa bi bilo vsekakor boljše, da bi Jon, kljub vse več sivih las na njegovi glavi, ponovno prepeval o lahkih ženskah in ne o patriotskih temah in tipičnih problemih krize srednjih let.
Enega izmed boljših trenutkov na albumu vsekakor predstavlja retro balada »Labor of Love«, kjer Jon poskrbi za še kar dobro vokalno imitacijo pokojnega Davida Bowieja. »Born Again Tomorrow« je še en udarni hard/pop rocker, ki je narejen po podobnem 'zmagovalnem' receptu kot naslovno delo, le da kot celota izpade precej boljše. V primeru, da bi vseboval retro osemdeseta produkcijo bi se ga dalo celo primerjati s preteklimi Bon Jovi zimzeleni, tako pa izpade 'zgolj' solidno. »New Year's Day« vsebuje spodobne vokalne harmonije in enega izmed boljših refrenov. Temu sledi nekaj dokaj povprečnih in relativno pozabljvih stvaritev, kjer se nekatere ideje počasi začnejo pretirano ponavljati na račun že stokrat recikliranih ritmov in 'prosojnih' aranžmajev, kot je denimo osladna balada »Scars On This Guitar«. Od preostalih del si posebno omembo zaslužita še nostalgični »Reunion«, ki celo obudi nekaj ambientalne magije iz osemdesetih, in zaključni »Come On Up to Our House«, ki na trenutke zveni kot kakšna keltsko obarvana buditeljska himna.
Verjetno največja kvaliteta »This House Is Not For Sale« je v tem, da album z vsakim novim poslušanjem zapusti boljši vtis in ne obratno kot se je dogajalo z večino Bon Jovi albumov v preteklih dvajsetih letih. To je verjetno dovolj, da bodo njihovi največji pristaši zadovoljni z njegovo vsebino, vendar je bil v resnici narejen zgolj majhen korak v pravo smer in na albumu se še vedno nahaja nekaj povsem pozabljivih stvaritev med katere spada tudi naslovni dosežek. Jon in tovarišija se bodo naslednjič morali še nekoliko bolj potruditi za temeljitejšo zvočno osvežitev, če bodo želeli, da jih tudi glasbeni ljubitelji, ki ne spadajo med fanatične fane, ki redno hodijo na njihove stadionske nastope, spet začnejo resnejše obravnavati. Mnogi so po odhodu Sambore napovedovali studijsko katastrofo, a se ta na srečo, kljub temu, da albumu ne bi škodil nekoliko večji hardrockerski pečat, ni zgodila in band je trenutno spet na pravi hard/pop rock poti, a bo treba še veliko storiti, če se želijo vrniti na raven najboljših časov.
na vrh