Fish: Thirteenth Star

Fisheva solo kariera v zadnjih letih več kot očitno doživlja nov zagon. Po kopici bolj ali manj povprečnih albumov v 90-ih med katerimi sta še najbolj izstopala "Sunsets On Empire" (1997) ter "Raingods With Zippos" (1999), se je že zdelo, da bo zaradi ne preveč navdušenega kritičnega odziva in komercialnega neuspeha, predvsem pa zaradi usihanja novega ustvarjalnega navdiha, vrgel puško v koruzo ter se preusmeril v igralsko kariero. Potem, ko je o tem že resno premišljeval tik pred izidom albuma "Field Of Crows" (2004), predhodnega albuma s katerim je pozitivno presenetil in ustvaril enega izmed svojih boljših izdelkov, pa se je na srečo premislil. Na to je gotovo vplival tudi nenadejan uspeh turneje "Return to Childhood", kjer je v živo izvajal celotno Marillion klasiko "Misplaced Childhood" (1985). Slednje ga je več kot očitno spodbudilo, da je obnovil svojo glasbeno strast. Fish se je ves čas svoje kariere vedno dobro zavedal, da je bila senca Marillion in njegove neo progresivno rockovske zapuščine prevelika, da bi ji lahko kar tako ubežal ne glede na to, kako eksperimentalen in "drugačen" album je poskušal ustvariti. Po preteklih neuspešnih poskusih mu je s "13th Star" končno uspelo ustvariti zvokovno nadvse prepričljiv in zrel album, ki zgovorno priča o njegovem razvoju v vlogi solo glasbenika ne, da bi ob tem prekinil s svojim dotedanjim liričnim izročilom. Temu primerno se je odločil, da bo "13th Star" konceptualni album.

Koncept albuma je po pričakovanju precej oseben, zelo tipičen za Fisha in več kot očitno navdahnjen po nesrečnem koncu njegove epizode s Heather Findlay (sicer pevka modernih folk prog rockerjev Mostly Autumn): govori o človeku, ujetemu v vsakodnevni rutini, kateri se odloči, da bo našel svojega navigatorja skozi življenje, ki bo njegovo življenje naredil manj patetično in apatično. Ko ga odkrije je prepričan, da je našel svojo pravo ljubezen vendar kmalu doživi boleč konec svoje iluzije. Na koncu se vseeno uspe nekako pobrati iz depresije in se podati v prihodnost z novim upanjem in cilji. Morda res še en patetični kliše več s strani večnega poeta zlomljenega srca, ki se vleče že od njegovih prvih dni z Marillion, a priznati je treba, da je bil Fish vselej najmočnejši ravno tam, kjer je šlo za lirično izražanje lastnih travm in emocionalnih padcev. Bolj boleča je bila ta izkušnja, bolj doživeto in iz srca jo je ponavadi odpel. Temu primerno na albumu prevladuje mračno vzdušje, čeprav sem in tja le posije sončni žarek.

Album zvokovno prinaša odlično produkcijo in nekaj najboljših glasbenih trenutkov v njegovi samostojni karieri. Pozitivno presenečenje prinaša precejšnja vsebnost električnih kitar ter obilje udarnih rifov, po večini v domeni Fishevega originalnega kitarista Franka Usherja. Največ zaslug za izvrstno produkcijo kot tudi precejšnjo besedo pri pisanju večine glasbe ima basist Steve Vantsis, ki je obenem izvrsten tudi na svojem basu, ki se najbolj prileže v trših in mračnejših trenutkih albuma. Kljub precej mračni in naostreni atmosferi pa je na albumu zaslediti tudi nekaj bolj umirjenih del, kjer so številni dvigujoči trenutki, ponavadi z delnicami na akustični kitari in klavirju. Slednje vnašajo ravnotežje in primeren kontrast, da album kot celota ne izpade preveč enosmeren in mračen. Za klaviature se je vrnil odlični Foss Paterson, ki je v svoji karieri med drugim sodeloval tudi s Camel in Jethro Tull. Njegov prispevek se na albumu takoj zazna. Fishev vokal je sicer že pred več leti opazno izgubil na nekdanji prožnosti, že dolgo mu bolj ležijo nižje tonalitete, a možakar je še vedno odličen igralec in karizma brez primere, ki je s svojo vokalno predstavo sposoben poslušalcu pričarati pravi film.

"13th Star" odpre precej mračni in obskurni "Circle Lane", kjer v poslušalca udarijo številni elektronski vzorci na klaviaturah, udarni kitarski rif, nagruvan ritem ter prepoznavni poetični vokal. Preseneti predvsem obilje udarnih kitarskih pasaž (Usherja na električni kitari občasno dopolnjujeta še Chris Johnon in Steve Vantsis). Fish skoz skladbo, ki predstavlja sivi vsakdanjik glavnega junaka, že na začetku pokaže zobe ter sporoči, da nikakor ne bo šlo za lahkoten album, ki bi ga poslušalec požrl na en mah, temveč za nekaj opazno globljega. Album se dejansko razvija, raste iz skladbe v skladbo. Še bolj udarno zveni "Square Go", kjer več kot očitno odzvanja drdranje Vantsisovega basa, ki je prepojen z naelektrenim kitarskim rifom. Refren je pravi "udarec glavo" in Fish ves čas zveni precej razkačeno, privošči pa si tudi nekaj narativnih vložkov, katere ima že od nekdaj zelo rad. Tolike udarnosti od Fisha ponavadi nisem vajen, a mu je uspelo na prepričljiv način ustvariti uvodno vzdušje koncepta ter položiti teren za nadaljevanje albuma. Vzdušje umiri "Milos De Besos", atmosferična balada, kjer se odlikujeta Foss Paterson na klavirju ter Frank Usher na akustični kitari, ki tvorita izvrstno akustično melodijo. Čeprav sprva deluje kot ljubezenska balada, v zaključku dobi zanimiv, popolnoma nepričakovan preobrat in energičen motiv.

"Zoe 25" je po mojem lirično najmočnejše delo na albumu. Neutolažljiva čustva melanholije kar vrejo iz Fishevega vokala. Gre za odlično zmes akustike, simfoničnih aranžmajev in lepega večglasnega refrena. "Arc Of The Curve" je zagotovo eden od vrhuncev albuma, kjer navdušuje uporaba akustične kitare, močna melodija in odlična Fisheva vokalna ekspresija. Gre za pravcati rock antem z izvrstno melodijo, hipnotičnimi inštrumentalnimi vložki in odličnim večglasnim refrenom. V tem trenutku koncepta, protagonist misli, da je končno odkril svojo pravo ljubezen. Seveda ta občutek ne traja dolgo in na "Manchmal" (nemško za "včasih"), ki je po mojem najbolj trdo delo, katero je do zdaj ustvaril, njegov bes pljuska na vse robove. Težki kitarski rif, prej značilen za kak metal band, je odlično prepleten z razkačenim vokalom in pobesnelim ritmom. Zvočni vzorci dobro vnašajo kontrast in umirjajo Fishev bes na "celi svet". "Openwater" je še ena precej udarna stvaritev, ki jo odpre udaren kitarski rif ter Fisheva naracija, ki vodi do dobrega prehoda na klavirju, ki vsebuje bluesy motiv. Tudi tu so za uspešen kontrast položeni številni zvočni vzorci. 

"Dark Star" je še eden izmed vrhuncev albuma, ki me zaradi svojega mračnega, skrivnostnega vzdušja, ritma, udarnega kitarskega rifa, barve glasu in številnih zvočnih vzorcev, nekoliko spominja na nekatere stvaritve, ki jih je na "Up" posnel Fishev veliki inspirator, Peter Gabriel. Skladba iz minute v minuto zveni bolj mračno. Zlasti me navduši del, kjer je Fisheva naracija posneta kot monolog s samim seboj. V zadnjem delu presenetijo nekateri popolnoma nepričakovani časovni prehodi. Da ne pozabim na okusne simfonične aranžmaje. "Where in the World" je lepa balada, ki vnaša primeren kontrast po mračnem predhodniku, ko se je protagonist po padcu že začel emocionalno pobirati vendar ga še vedno preganjajo pretekli spomini.Odlična lirična ekspresija ob lepih aranžmajih na akustični kitari, klavirju in ostalih klaviaturah. V drugem delu nastane sanjava melodija, ki ji svoj čar doda tudi hipnotični ženski spremljevalni vokal. Zaključni "13th Star" predstavlja protagonistov emocionalni vrhunec, ko se pobere iz dna in se z upanjem zazre naprej. Fish je do tedaj večino del na albumu pel v nižjem registru, kar se zadnja leta bolj prilega njegovemu vokalu, tokrat pa gre še nižje, da izpade emocionalno skoraj popolnoma prazen in hladen. V nekem trenutku se skorajda zdi kot, da bi med petjem jokal, čeprav si precej težko predstavljam takega orjaka v solzah. Odlični simfonični aranžmaji, zanimiv vnos mandoline in ženska večglasja ji dodajo še neko dodatno, širšo dimenzijo. Na koncu se vseeno dvigne izza "šanka" in najde novo upanje ter cilje v življenju, nekako v stilu Marillion klasike "Sugar Mice" ter se odloči, da bo poslej sledil "13. zvezdi".

S "13th Star" je Fish končno ustvaril album na katerega smo dolgo čakali – album, ki je končno dokazal njegovo novo stopnjo zrelosti in razvoj v vlogi samostojnega glasbenika. Tesno sodelovanje z Vantsisom pri pisanju je na koncu obrodilo nenadejano bogate sadove. Rezultat je eden njegovih najboljših albumov, če ne celo najboljši sploh (zagotovo najboljši kar se tiče vokalne in lirične prepričljivosti pa tudi inovativnosti določenih motivov). Kljub temu pa slučajno ne pričakujte, da bi bilo karkoli na albumu glasbeno primerljivo s tistim, kar je ustvaril z Marillion, saj je to poglavje svoje kariere, razen na koncertnih nastopih pustil daleč za seboj in sploh ni več mogoče primerjati. Edino kar ga še vedno veže na tiste čase je to, da je Fish v svoji biti še vedno ostal tisti stari dobri Ribak, prijazni velikan in simpatična "zguba", ki ga ženski kameleoni na katere se naveže na koncu vedno peljejo žejnega preko vode. Kot tak je ohranil svoje najljubše lirične koncepte. Bolj je žalosten in deziliuziran, boljši album bo ustvaril, tako kot so pač v preteklosti počeli najboljši poeti. Malo mu zamerim edino to, da se da "13th Star" dobiti samo preko njegove spletne strani ali na koncertni turneji. Po drugi strani pa gre za trden dokaz, da zadnje čase ustvarja res samo še za lastno veselje in veselje svojih zvestih fanov. Vsi tisti, ki ste bili do solo kariere prijaznega škotskega velikana skeptični, si zavrtite tale album in odpihnite svoje pomisleke o njegovih sposobnostih v vlogi solo glasbenika. Fish je uspešno premagal tako pretekle kot nedavne demone in ustvaril svoje najbolj zrelo delo odkar se je podal na samostojno pot.