Rojstvo klasičnih Soft Machine se je zgodilo s »Third«, ko se je bobnarju/pevca Robertu Wyattu, basistu Hughu Hopperju in klaviaturistu Mikeu Ratledgeu pridružil izjemni saksofonist Elton Dean, ki je prej sodeloval z vsestransko pevko Julie Driscoll in jazz pianistom/skladateljem Keithom Tippettom. Z njegovim prihodom je bila Soft Machine transformacija iz razposajenih psihadeličnih eksperimentalistov v prebrisane inštrumentalne jazz fusion improvizatorje dokončana. Omenjena četverica je tedaj veliko poslušala jazz fusion eksperimente v domeni legendarnega Milesa Davisa, ki je ravno tedaj izdal »Bitches Brew« (1970), kar je zaznavnno na skoraj vsaki »Third« stvaritvi, čeprav nobena izmed njih ne vsebuje trobente. Glavna posebnost te jazz fusion klasike je bila v tem, da je leta 1970 izšla kot dvojni LP s štirimi dolgimi, izjemno kompleksnimi kompozicijami, katere so, z izjemo »Moon in June«, ki je bolj zaznamovala Wyattovo solo kariero, za vrsto let zakoličile klasičen Soft Machine zvok.
To pomeni, da so tedaj že pozabili kar jim je dve leti prej svetoval Frank Zappa, da se jim splača ustvariti čim več krajših stvaritev, če želijo finančno kot avtorji skladb vsaj malo zlezti na zeleno vejo. Odkar jih je leta 1968 zapustil Kevin Ayers pa so se popolnoma nehali obremenjevati s singli in komercialnim uspehom in se popolnoma predali skladateljski in zvočni spontanosti. Nekatere skladbe vsebujejo gostujoče pihalne aranžmaje med katerimi sta svoje prispevala tudi dolgoletni Caravan flavtist Jimmy Hastings in trombonist Nick Evans, ki je bil za kratek čas tudi uradni član Soft Machine, sicer pa je najbolj znan po svojem sodelovanju s King Crimson.
»Third« se odpre s klasiko »Facelift«, ki vsebuje temačen uvod z nesramno distorziranimi zvoki Ratledgeovih klaviatur in Hopperjevimi zblaznelimi bas linijami. Divje saksofonske aranžmaje in morilske bobnarske prehode na vsake toliko časa sekajo inteligentne in obenem obskurne improvizacije med katerimi izstopa solaža na flavti dokler ne nastane nadvse zanimiv motiv. Ves čas se nekaj dogaja in vsaka sekunda je zapolnjena z neverjetno spontanostjo in improvizacijskim pogumom četverice velikih zvočnih inovatorjev. »Slightly All the Time« vsebuje številne izjemno navihane aranžmaje in proste forme, značilne za free jazz, z Wyattovo obilno rabo činel, Deanovimi igrivimi saksofonskimi pasažami, Hopperjevimi razburkanimi bas linijami in Ratledgeovo klaviatursko kombinatoriko. Vrhunec nastopi v zaključnih minutah, ko nastane zasanjan motiv na osnovi subtilnih klaviaturskih tekstur in romantičnih saksofonskih aranžmajev. Kot celota je ta stvaritev nekoliko dostopnejša in bolj melodična v primerjavi z bolj znanim »Facelift« in že odraža nekatere bolj subtilne zvočne trende, ki bodo v naslednjih letih prevladali v Soft Machine glasbi.
»Moon in June«, Wyattova stvaritev, je edina kompozicija na albumu, ki ni inštrumentalna, kar pomeni, da vsebuje Robertov značilni, 'gostoleči' vokal in je obenem slogovno najbližje njihovemu preteklemu pristopu s to pomembno razliko, da je vse precej bolj sofisticirano in kompleksno. Ta dosežek zaznamuje predvsem žameten zvok Hammond orgel, melodične pasaže in Wyattova vokalna dramatika, značilna za njegovo solo kariero. To porodi tudi nekaj neznačilnih, epskih trenutkov tako, da gre za slogovno zares popolnoma drugačno stvaritev v primerjavi s preostalimi tremi »Third« kompozicijami. V zaključnem delu zavladajo čudaške, izjemno obskurne improvizacije z dodatkom violine in groteskna 'javkanja' tako, da melodični trenutki ne trajajo dolgo. Odločitev Wyattovih glasbenih tovarišev, da se Soft Machine prelevijo v popolnoma inštrumentalno formacijo mu ni bila najbolj pogodu zato se je že tedaj odločil za samostojno kariero, medtem ko je čez eno leto odšel povsem na svoje in ustanovil lastno skupino Matching Mole. Divja vožnja po jazz fusion meandrih se zaključi z borbeno razpoloženo mojstrovino »Out-Bloody-Rageous«, kjer blestita predvsem Ratledge in Dean. Otvoritveni del je zaznamovan z Ratledgeovimi klaviaturskimi improvizacijami dokler ne vpada razposajena saksofonska pasaža, ki pripomore k oblikovanju igrivega, nosilnega motiva, katerega podpirajo odrezavi klavir, mogočni bobnarski prehodi in odebeljene bas linije. V nadaljevanju, predvsem v drugem delu kompozcije, nastopi precej bolj sproščeno in zasanjano vzdušje, kjer za občasno vihravost skrbijo predvsem neukročeni saksofonski aranžmaji, ki so tedaj že postali eden ključnih elementov Soft Machine glasbe.
»Third«, klasika jazz fusiona in canterburyske scene, ki je definirala klasični Soft Machine zvok, je ključni album v nadvse pestri diskografiji te kultne skupine, ki je sicer v naslednjih letih prestala še nekaj zanimivih, precej barvitih zvočnih transformacij. Obenem je bil to poleg Nucleus prvenca eden prvih pravih jazz fusionov albumov na britanski progrockovski sceni, katero je, kot že omenjeno, s svojimi tedanjimi podvigi popolnoma očaral Miles Davis. Vsak ljubitelj kvalitetnega progresivnega rocka in eksperimentalne glasbe nasploh, četudi ni kdo ve kako vnet Soft Machine privrženec, bi moral imeti v svoji zbirki vsaj »Third«. Klasična Soft Machine postava je skupaj zdržala še za en album, ki se je imenoval »Fourth« (1971) in kateri je popolnoma počistil s poslednjimi psihadeličnimi elementi znotraj njihove glasbe.
na vrh