Persons From Porlock je glasbeno »odbit« garažni in rockovskemu podtalju zapisani ljubljanski kvartet. Da razsvetlimo od kod prihaja »usekano« a skrajno prikupno ime skupine, se je treba ozreti na zemljevid in vreči oko tja nekam proti britanskemu otočju, kjer zasledimo v okrožju angleškega Somerseta na zahodni obali britanskega otoka vas Porlock s populacijo slabih 1.500 ljudi. Nekoč davno tega se je pripetilo legendarnemu britanskemu poetu Samuelu T. Coleridgeu, ko je pesnil verze za pesem Kublai Khan ob koncu osemnajstega stoletja, da se mu je v sanje prikradla oseba iz vasi Porlock, ki jo je Coleridge označil za nezaželenega gosta, vsiljivca zaradi katerega je pesnik izgubil navdih in pesmi Kublai Khan nikdar ni uspel dokončati. Ostal je pri 54. vrsticah. Čeprav meji vsa stvar na anekdoto, je moral pesnik utrpeti zares hude travme mnogoterih nočnih preganjavic.
Vrnimo se v sedanjost. V našem primeru imamo »na recenzentskem ražnju« kar štiri porloške vsiljivce, ki so razpackali sliko famozne »Kofetarice« Ivane Kobilice in mimogrede že ob rani uri Cankarju zajebali dan (glej naslovnico albuma). Persons From Porlock je torej novopečeni ljubljanski garažni rock kvartet, ki je že v letu 2015 in na kompilaciji »Klubski Maraton« opozoril , da gre za smelo ekipo, ki goji že v začetnih korakih svoj izdelan in prepoznaven glasbeni karakter.
Persons From Porlock pristopajo do glasbe elementarno in efektivno. Večino skladb vzbuja občutek podaljšanih jammov, ki so zapeljani v »trip-oidna« vzdušja zamaknjene ali odmaknjene zavesti. Vsekakor vzbujajo tak občutek naefektirane kitare, ki vseskozi ječijo pod nošnjo sustain in reverb obuvala. Bend si večkrat izposoja enostrunske motive, ki prinašajo jedro melodije nad izbrani kitarski riff, slednji pa je mastno hrumeč in v tem podkrepljen tudi z rabo vah-vah efektov. Riffovska elementarnost je v uravnilovki opasana z dinamično aktivno ritem linijo, ki prinaša dodatno dozo adrenalina, v sicer cerebralno odtujena stanja zavesti, do katerih vas lahko pripelje substanca albuma. Da. »Things People Don't Like« je album, ki nosi močno konotacijo psihadeličnosti. Predstavljajte si Pink Floyd na svojem prvem jammu sredi šestdesetih, ko nasploh prvikrat držijo v rokah svoje instrumente. Zadete vokalne linije delujejo v večglasnih napevih vseskozi nekoliko »ekstraterestrično«, kot bi prihajale iz onostranstva, vzbujajoč zadeto odsotnost zavesti. Delujejo retro, vlečejo na prelom zgodbe o rock'n'rollu iz šestdesetih v sedemdeseta, tam nekje so se pojavili nekoč tudi Hawkwind, danes je ob primerjavah sodobnikov zasedbe Persons From Porlock možno trčiti ob serijo revitalistov, na čelu s Tame Impala.
Ne da bi Persons From Porlock slučajno koga kopirali, a preprosto ustvarjajo vzdušja, ki delujejo asociativno retro-zvočno, psihadelično. V svojih riffih neustrašno raziskovalno plujejo, v rešitvah aranžmajev ne komplicirajo mnogo, skladbe premorejo pravo mero fluidnosti. S prehodi vred in melodijami zapetih verzov. Čuti se da je bend celoten album zaigral na prvo žogo. V prvem poizkusu. V aranžmajih so namerno uporabljeni triki »disonance«, kot je krivljenje dolgih tonskih zavojev za pol tona gor ali dol, prav tako lahko vokalne linije namerno odstopajo od idealne lege melodije. Vse namerno in z namenom kreacije vzdušja zadete, votle otopelosti, kjer te Morfeus prav zlahka ovije v svoja krila in odpelje v kraljestvo sanj.
Prednost skupine je v tem, da vleče na plano stvari na katere smo že malo pozabili, a jih v svojo glasbeno materijo nevsiljivo implementira, na moč okusen, drugačen in seveda sebi lasten način. Kam se bo skupina v prihodnje razvila in izrazno zavihtela ni pošteno napovedovati, a upajmo da vztraja v začrtanih smernicah. Ideje so preprosto odlične in album všečno raznolik ter razgiban. Brez pretiranih motviskih repeticij, ki bi sicer silile v primerjave z že dodobra oguljenim trendovstvom termina post rock.
Persons From Porlock - Forever Sun (uradni video):
na vrh