Legendarni skladatelj, kitarist, pevec, producent, socialni satirik in režiser Frank Zappa je praktično skozi celotno, več kot štiri desetletja trajajočo, glasbeno kariero s svojim inteligentno pronicljivim, pogostokrat namerno straniščno zasoljenim humorjem s katerim je neusmiljeno tolkel po hipokritičnih vzorcih z raznovrstnimi patologijami obremenjene ameriške družbe vztrajno jezil domačo neoliberalistično elito. Slednja je dandanes na žalost vrl vzor tudi vsem dežurnim, vladajočim dušebrižnikom naše ljube doline šentflorjanske, ki nas s takšno perverzno slastjo peljejo v vsesplošen propad.
Frankovo satirično posmehovanje republikanski dvoličnosti in sprevrženosti, dveh glavnih značilnostih, ki sta v obdobju Reaganove Amerike, ki je na egocentričen in dekadenten način poveličevala razmah surovega, povampirjenega materializma in zasejala seme neoliberalnega zla, ki danes, celo bolj kot kdaj prej, obvladuje globalizirani svet, ni na nobenem njegovem drugem studijskem izdelku, ki so izšli v osemdesetih bolj očitno kot na dvojni rock operi »Thing-Fish«, med večino kritikov še dandanes pogostokrat nerazumljeni konceptualni klasiki na kateri ni manjkalo samoironije, jedkega cinizma, teatra absurda in WC humorja. Reaganizem je Franku nudil pravcato zlato jamo za posmehovanje neizmerni vulgarnosti, intelektualni bedi, materialistični sebičnosti, škodoželjni tekmovalnosti, slabo prikritemu rasizmu, ksenofobiji, homofobiji, verskemu (predvsem krščanskemu( fundamentalizmu in primitivni samozadostnosti večine prebivalstva 'od božje roke izvoljenih' ZDA.
»Thing-Fish«, ki je originalno izšel v obliki trojnega box seta, vsebuje klasičen 'Zappovsko' obarvan, visoko avantgarden koncept, ki je pravzaprav zgodba v zgodbi, navdahnjena z AIDS-om, konspirativnimi teorijami, Broadway-skim gledališčem, afro-ameriško kulturo, feminizmom in homoseksualnostjo, se pravi z vsemi najbolj vročimi, kontroverznimi temami s katerimi ameriška družba še do danes ni razčistila. Album je nastal ravno v času, ko je AIDS prvič izbruhnil na sceno kot globalni fenomen/problem in ob tem ni manjkalo konspirativnih teorij, ki še do danes niso potihnile, kot recimo tista, da naj bi virus HIV pravzaprav izumila ameriška vlada, da bi lažje nadzorovala oziroma se znebila nezaželenih družbenih manjšin kot so Afro-Američani, homoseksualci in pretirano intelektualni pacifisti. Zgodba pripoveduje o rasističnem zlobnem princu (preprosto poimenovan kar Zlobni princ), kateri je obenem gledališki kritik, ki v skrivnem laboratoriju izumi nevarni virus s katerim bi se rad znebil osovražene afro-ameriške populacije, kar je svojevrstna ironija, saj je sam Afro-Američan, ki služi interesom ameriške vlade. Bolezen, katero povzroča virus, je v strogi tajnosti preizkušena na skupini prisilno priprtih pripadnikov neželenih socialnih skupin. Virus iz neznanih vzrokov povzroči alergijsko mutacijsko degeneracijo.
Testiranci se spremenijo v bizarne karikature samih sebe (ena izmed njih je upodobljena na naslovnici albuma) po imenu mammy nuns (po naše mamice-nunice) z orjaškimi glavami v obliki krompirja in z račjim kljunom namesto ust. Zlobni princ se odloči peščico spremenjenih nesrečnikov s spranimi možgani uporabiti kot igralce v lastnem gledališču, ki je namenjeno izključno za razvajeno belo anglo-saksonsko (WASP) elito. V ta namen jih obleče v ženske gospodinjske obleke ter jim v roke potisne lesene križe in ameriške zastavice. Gledališko predstavo mamic-nunic, ki so pravzaprav marionete v rokah Zlobnega princa, si prideta ogledati Harry in Rhonda, tipična, precej butasta in razvajena predstavnika vladajoče bele anglosaksonske elite. Predvsem druga polovica albuma se na satiričen način pozabava z omenjenim parom ter njuno zamolčano seksualno preteklostjo; Harry kot zatajeni homoseksualni deček in mlada Rhonda kot nekdanja pornozvezda/napihljiva seks lutka iz mesa.
S pomočjo prebrisanih manipulacij Zlobnega princa se njun zakon po ogledu predstave radikalno spremeni na slabše oziroma razpade, saj se Rhonda sčasoma spremeni v fašistično feministko, medtem ko vase povlečeni in pretirano konformistični Harry zaradi njene radikalne spremembe v možačo izgubi sleherno slo po ženskah ter postane gej. Vse skupaj (poženščeni, depilirani moški v tangicah in možače s kravatami in aktovkami) je seveda del še enega zlobnega vladnega načrta za popoln družbeni nadzor in uničenje vseh sledov zdravih medčloveških odnosov. Zlobni princ je uporabljen kot metafora za vladne institucije. Izjemno pronicljiv in inteligenten družbenokritični koncept in sama besedila so bila tedaj celo tako kontroverzna, da je originalni distributor albuma (MCA) zaradi tega, ker se je v besedilih čutil razgaljen, zavrnil distribucijo albuma in je bil njegov izid za lep čas preložen.
»Thing-Fish« je bil originalno zamišljen tudi za teatralno produkcijo, katera pa je luč sveta ugledala šele leta 2003, se pravi deset let po Frankovi smrti. Glavne vloge so na albumu odigrali dolgoletni kitarist/pevec Ike Willis kot Thing-Fish/pripovedovalec, legendarni bobnar Terry Bozzio kot Harry, njegova žena/nekdanja Playboyeva zajčica/pevka Dale Bozzio kot Rhonda, dolgoletni saksofonist/pevec Napoleon Murphy Brock kot Zlobni princ, AOR pevec Bob Harris kot deški Harry, kultni kitarist Johnny 'Guitar' Watson kot Brown Moses in kitarist/pevec Ray White kot Sova/Gowkin/Jane Cowhoon. Kar se posameznih glasbenikov tiče je na njem poleg Franka na kitari in sinklavirju sodelovala elita njegovih najljubših glasbenih sodelavcev iz osemdesetih na čelu s Steveom Vaijem na kitari, Chadom Wackermanom na bobnih, Tommyem Marsom na klaviaturah, Rayem Whiteom na kitari, Edom Mannom na tolkalih in Arthurjem Barrowom na bas kitari.
Medtem, ko absurdno-briljantni koncept »Thing-Fish« predstavlja eno večjih satiričnih zmagoslavij v Frankovi dolgoletni karieri, pa njegova glasbena vsebina ne predstavlja kakega posebnega presežka za glasbenega skladatelja takšnega kova, sploh kar se tiče inovativnosti, saj je večina skladb že izšla na preteklih albumih, le da so ponekod na novo reanžirane s spremenjenimi besedili ter vsebujejo dodano govorjeno besedo, ki na gledališki način s posameznimi dialogi oziroma monologi izgrajuje koncept. Večina predelanih del se je originalno pojavila na preteklih albumih kot so »Zoot Allures« (1976), »Tinseltown Rebellion« (1981), »You Are What You Is« (1981) in »Ship Arriving Too Late To Save A Drowning Witch« (1982).
Posameznim sekcijam so bili dodani novi vokali ter sinklavir, Frankova najljubša inštrumentalna igračka v tistem obdobju, ki je ustvarila dodaten ambient strastnih orkestralnih aranžmajev. Ravno ta reanimacija starih idej/klasik v novi podobi je glavni razlog, da »Thing-Fish« v glasbenem oziru ne doseže inovativne veličine preteklih dvojnih mojstrovin kot sta »Uncle Meat« (1969) ali »Joe's Garage« (1979), vendar sleherni oboževalec lika in dela Franka Zappe na njem še danes najde dovolj konceptualno-zvočnih dobrot, da mu po letih zapostavljenosti priznava posebno veljavo kot enemu Frankovih najbolj pomembnih satiričnih del sploh. Glede na to, da je Frank leta 1984 poleg »Thing-Fish« izdal še tri studijske albume bolj ali manj skorajda popolnoma novega materiala, mu to recikliranje preteklih idej v sveži preobleki s pomočjo sinklavirja in kopice burlesknih dialogov in dodanega petja sploh ni mogoče zameriti.
Uvod v album, »Prologue«, vsebuje distorziran težko rockerski kitarski rif in posmehljivo obarvano bas linijo. Ike Willis kot Thing-Fish tu začne svojo pripoved o skritem laboratoriju v katerem Zlobni princ opravlja teste na prisilno zajetih 'poskusnih zajčkih'. Willisov 'brotha' sleng namerno spominja na harlemsko narečje, da bi zvenel kot tipičen predstavnik podzemne afro-ameriške kulture. Srhljiv eksperiment se prek bolezni, podobne sifilisu na koncu izrodi ter povzroči genetske mutacije poskusnih zajčkov o čemer pripoveduje »The Mammy Nuns«, ki je originalno nastal 'v živo' kot težko rockerski inštrumental. Njegovo izvorno različico je moč pod imenom »The Mammy Anthem« slišati na dvojnem koncertnem albumu »You Can't Do That On Stage Anymore, Vol. 1« (1988). Zlobni princ zbere peščico kreatur ter jih oblečene v gospodinjske obleke nauči nastopanja v svojem zasebnem gledališču. V tem trenutku se začne gledališka predstava mamic-nunic, ko si razvajeni par v podobi Harrya in Rhonde na »Harry & Rhonda« pride ogledati nesrečne kreature. Bela anglosaksonska protestanta sta zgrožena nad bizarno predstavo, saj jih groteskne kreature med nastopom poškropijo s sečem za katerega Harry misli, da je samo neka umetno ustvarjena tvarina, medtem ko je puhloglava Rhonda popolnoma iz sebe. Nenadoma se zakonca znajdeta vklenjena na gledaliških sedežih, a še vedno mislita, da je vse skupaj le del predstave.
»Galoot Up-Date« je predelana, alternativna verzija klasike »The Blue Light«, katera se je originalno pojavila na albumu »Tinseltown Rebellion« (1981). Bizarna predstava in postopna predelava mentalnih procesov Harrya in Rhonde, ki med pričkanjem obsedita vklenjena na sedežih, se nadaljuje naprej. »The 'Torchum' Never Stops«, kjer se scena nenadoma preseli v skrivni laboratorij Zlobnega princa, je alternativna verzija priljubljenega »Zoot Allures« (1976) standarda »The Torture Never Stops« s pomembno razliko, da vlogo glavnega vokalista opravlja Ike Willis. Groteskno sceno laboratorija v centralni poziciji dopolnjuje nenavadni akvarijski tank v katerem se nahaja umetni prašič, povezan s posebnimi kabli, ki služijo za pretakanje nevarnih laboratorijskih snovi. Zraven akvarijskega tanka sta priloženi ameriška zastava ter prisrčna slika Ronalda Reagana s kavbojskim klobukom. Pompozno-groteskna Willisova pevska predstava je v ozadju dopolnjena z napol-mučeniškim, napol-orgazmičnim ženskim vreščanjem, medtem ko Zlobni princ opravlja svoje bizarne eksperimente na zombijih.
»That Evil Prince« predstavlja trenutek, ko se Zlobni princ v družbi groteskno pohabljenih zombijev znajde na gledališkem odru ter s svojo pojavo in šarmom očara Rhondo in prestraši Harrya. V ozadju je moč slišati zgodnjo verzijo »Civilization Phaze III« (1994) sinklavirskega standarda »Amnerika«. Klasika »You Are What You Is« se z izjemo vmesnega bizarnega monologa v režiji Thing-Fisha/Ikea Willisa skorajda ne razlikuje od originalne verzije, ki je izšla na istoimenski studijski mojstrovini iz leta 1981. Enako velja za »Mudd Club«, ki predstavlja trenutek, ko sta Harry in Rhonda nenadoma osvobojena prisilnih sedežev ter se znajdeta v plesnem klubu. To pot gre za satiro tedanje japijevkse klubske scene. Njun bizarni ples traja dokler se na sceni ne pojavijo krščanski fundamentalisti, ki na nasilen način prekinejo zabavo. Na z govorjeno satiro in spremenjenim besedilom obdelani verziji naslednje »You Are What You Is« klasike »The Meek Shall Inherit Nothing« si Zappa vnovič privošči ameriške krščansko-fundamentalistične sekte/kulte. Tu se scena preseli v The Aladdin Hotel sredi Las Vegasa, natančneje v sobo prečastitega voditelja scientologiji podobnega verskega kulta, Quentina Roberta De Namelanda, katerega so Zappa privrženci prvič spoznali na dvojni mojstrovini »Joe's Garage«. Njegova prečastitost si daje opravka z napihljivo seksualno lutko v podobi natakarice. Slednja je v resnici mlajša verzija Rhonde. Tu je razgaljena vsa hipokrizija ameriških verskih voditeljev.
»Clowns On Velvet« je bil prvič odigran v živo kot inštrumental. Posnetek inštrumentalne verzije pri kateri je sodeloval legendarni jazz fusion kitarist Al DiMeola bi morala iziti na »Tinseltown Rebellion«, vendar je DiMeola zavrnil njegov izid. Na »Harry-As-A-Boy« Harry in Rhonda s pomočjo posebne avdiovizualne naprave zagledata sceno iz Harryeve preteklosti, ko se izkaže, da je v tem obdobju, preden je spoznal promiskuitetno bimbeto Rhondo, gojil homoseksulna nagnjenja. Rhonda, ki je bila v tem času seksualna lutka na dveh nogah, je nad videnim zgrožena, medtem ko ji mlajša verzija Harrya skuša pojasniti, da je zaradi travme ob svojem prvem srečanju s feministkami s kravatami in aktovkami izgubil vsakršen apetit nad ženskami ter postal gej. Tu nastopi prvi večji razdor med zakoncema ter začetek njune bizarne mentalne preobrazbe.
Temu sledi kontroverzna klasika »He's So Gay«, bržkone najbolj znana skladba na albumu, ki je ob izidu dodobra razburila večinski del konservativne, republikanske Amerike. Njena nagajiva melodija in burleskne vokalizacije na čelu s posmehljivim refrenom, da se o besedilu niti ne govori, je povišala tlak vsem navidezno ljubečim družinskim očetom s kravatami in aktovkami, ki ob vikendih po koncu svete maše na skrivaj, brez ženine vednosti, zahajajo v gejevske klube. Vsakršna podobnost z domačo slovensko sceno je zgolj naključna. Tu se na sceni pojavi kultni blues kitarist in pevec Johnny 'Guitar' Watson v vlogi afro-ameriškega pridigarja z imenom Brown Moses. Ta lik po videzu sumljivo spominja na dobro znanega strička z znane ameriške znamke za riž Uncle Ben's.
»The Massive Improve'lence«, ki je v ozadju podložen na obširnih bas kitarskih in bobnarskih improvizacijah, predstavlja enega najbolj bizarnih trenutkov celotnega albuma (in teh ni malo), ko se srečata mlajši in starejši verziji snobovskega para in se razkrijejo njihova izkrivljena seksualna nagnjenja ter zakon med Harryem in Rhondo ob asistenci Thing-Fisha ter pod pokroviteljstvom Zlobnega princa dokončno razpade. Na »Artificial Rhonda«, ki predstavlja zaključek prvega dela te avantgardne rock opere, mlajša različica Rhonde uprizori erotični ples pred prečastitim Quentinom. To pot gre za duhovito predelano različico »Zoot Allures« standarda »Ms. Pinky«.
Drugi disk se odpre z »The Crab-Grass Baby«, ki vsebuje kombinacijo grotesknih, elektronsko sprogramiranih vokalizacij s katero se simulira petje mamic-nunic ter 'normalnih' vokalizacij. V ozadju se pretakata distorziran rif in repetativna bas linija. V zaključku skladbe vpade govorjena beseda gejevske/mlajše verzije Harrya, katero vnovič odlično odigra stari bobnarski maček Bozzio. Slednji blesti tudi na »The White Boy Troubles«, ki predstavlja dokončni obračun s Harryevimi travmami in njegovo končno transformacijo v homoseksualnega mehkužneža. Thing-Fish mu medtem razkrije pravo, izprijeno podobo prečastitega Quentina ter ga dodatno idoktrinira v oboževalca mamic-nunic. Na alternativni verziji »Ship Arriving Too Late To Save a Drowning Witch« klasike »No Not Now« se pomehkuženi Harry udeleži divje zabave/orgije na kateri sta prisotna tudi prečasiti Quentin ter pretekla, porno verzija njegove bodoče zaročenke, katera postane natakarica za veselo druščino mladih krščanskih dečkov.
Še ena super-provokativna satira z naslovom »Briefcase Boogie« predstavlja dramatični trenutek, ko se na sceni pojavi odrasla verzija Rhonde, oblečena v hiper-seksualno verzijo Božičkove obleke, medtem ko Harry v sadomazohistični opravi zadovoljuje svoje nove prijatelje na čelu s Thing-Fishom in sestro Abdulo (še en bizaren predstavnik mamic-nunic). Rhonda doživi živčni zlom, ko se pomehkuženi Harry ne zmeni za njeno novo, hiper-porno podobo ter se raje zabava z mamicami-nunicami na čelu s sestro Abdulo. Iz besa se med zasmehovanjem svojega nekdanjega moža odloči za radikalno spremembo v fašistično feministko z aktovko, kravato, očali ter lasmi spetimi v figo.
Na blues-gospel hibridu »Brown Moses«, enih izmed redkih skladb na albumu, ki ne vsebujejo govorjenih besed, na glavnem vokalu blesti Johnny 'Guitar' Watson, katerega na spremljevalnih vokalih spremljajo Zappa, Ike Willis, Ray White in Napoleon Murphy Brock. Kabaretno jazzovska burleska »Wistful With a Fist-Full«, kjer glavni vokal prevzame Zlobni princ oziroma Napoleon Murphy Brock, vsebuje podporo elegantnega klavirskega aranžmaja. Slednji je sprva v ostrem kontrastu z njegovim spakljivim petjem, ki se v stopnjevanju grotesknosti sčasoma prilagaja čedalje bolj kaotični in shizofreni naravi jazzovskih aranžmajev na klavirju. »Drop Dead« predstavlja veliki finale, ko nastopi konec gledališke predstave in sta nekdanja zakonca popolnoma spremenjena. Medtem, ko se fašistično-feministična verzija Rhonde zgraža nad pomehkuženo verzijo (ker je homokseksualec) svojega nekdanjega zakonca ter Zlobnim princem (ker je temnopolti znanstvenik/gledališki kritik), je Harry po koncu orgije z mamicami-nunicami v devetih nebesih. Zaključno dejanje te satirične rock opere, »Won Ton Ton«, predstavi centralno sceno, kjer zdaj v glavnih vlogah odrskih atrakcij nastopata nekdanja zakonca; podložni Harry v sadomazohistični opravi in na kolenih kot plazeči se črv, medtem ko ga fašistično opravljena Rhonda s frizuro v figi in očali tepežka z bičem. Besedilo kompozicije je v nasprotni smeri posneta verzija »No Not Now«, kar se lahko razbere že iz njenega naslova.
V primerjavi z določenimi mojstrovinami iz njegove preteklosti »Thing-Fish« ni predstavljal kak poseben presežek glasbene inovativnosti, saj so bile izvirne verzije številnih skladb na albumu slišane že prej, vendar pa je po drugi strani Frankovo vztrajno nastavljanje zrcala sodobni ameriški družbi to pot doživelo morda celo svoje največje konceptualno zmagoslavje. Pri konceptualnem zamahovanju s kladivom, absurdnostjo in grotesknostjo se lahko s »Thing-Fish« primerjata samo še mojstrovini »Joe's Garage« in You Are What You Is«. To je album na katerem je Zappa doživel triumf v vlogi neusmiljenega družbenega satirika, medtem ko je v vlogi glasbenega genija navdušil z duhovito reanžiranimi verzijami preteklih klasik ter z norimi aranžmaji na sinklavirju. Žal so vsi družbeni problemi, katere je Frank satiriziral v obdobju, ko se je neoliberalni prašičji kapitalizem, ki danes obvladuje večino sveta, šele dobro rodil, dandanes žgoči bolj kot kdajkoli prej, zato se navzočnost inteligentnega glasbenega satirika Frankove ravni, ki bi lahko z inteligentnim, provokativnim humorjem vsaj nekoliko razblinil apatično sivino in mračnino socialnega vsakdanjika, na svetovni sceni še kako pogreša.
na vrh