"Thin Air" je jubilejni trideseti solo album v režiji angleškega pevca, skladatelja in občasnega literata Petra Hammilla, karizmatičnega možakarja, ki se je v glasbeno povest zapisal v prvi vrsti kot eden najbolj unikatnih vokalov znotraj rock glasbe. Hammill je v svoji bogati, več kot štiridesetletni glasbeni karieri, tako v samostojni režiji kot z legendarno progresivno rockovsko skupino Van Der Graaf Generator, ustvaril lepo število visoko inovativnih in izzivalnih, da ne rečem tudi provokativnih albumov s katerimi je zlasti v sedemdesetih pomembno vplival na razvoj sodobne eksperimentalne pa tudi popularne glasbe.
Tudi v zadnjih letih, po ponovni združitvi Van Der Graaf Generator, njegovi samostojni albumi izhajajo z največ dveletnim premorom, kar je za glasbenika spoštljive starosti vredno globokega priklona (za primerjavo; Peter Gabriel v zadnjih časih potrebuje skorajda deset let preden izda nov album). Navkljub pogostosti izhajanja Hammillovi solo izdelki z leti niso nič manj zanimivi ali bolj predvidljivi kot prej, saj ostaja svojevrsten mojster art rockovske obrti, kar uspešno dokazuje tudi na "Thin Air". Tako kot na prejšnjem albumu "Singularity" (2006) je Hammill tudi tokrat odigral vse inštrumente, napisal vse skladbe in opravil producentsko vlogo.
Glavne lirične tematike albuma so tokrat izginotje, izguba, ločitev in sprememba, se pravi pojmi, ki večnemu mojstru izražanja melanholije in bolečine že od nekdaj nadvse ležijo. Vzdušje albuma je ves čas nabito z izjemno melanholijo in hrepenenjem. Nekatera besedila se navezujejo na letenje oziroma letala in Svetovni trgovinski center, čeprav je Hammill zanikal vsakršne neposredne povezave z 11. septembrom. Glasbena podoba albuma temelji na eteričnemu eksperimentalizmu, katerega je Hammill na novo obnovil na predhodniku "Singularity". To pomeni, da je večina motivov izgrajenih na distorzirani električni kitari, klavirskih aranžmajih ter izzivalnih zvočnih teksturah, kjer je prisotna tudi uporaba digitalnih zvočnih vzorcev. S pomočjo slednjih je izgradil nekaj izjemno okusnih orkestralnih aranžmajev ob katerih poslušalec zlahka pozabi, da je na albumu prisoten samo en človek.
Kot je pričakovati pa Hammill še vedno najbolj blesti z uporabo svojega najpomembnejšega "inštrumenta", se pravi vokala. Test časa je na njegovo petje zahteval komajda zaznaven davek, saj je še vedno mojster neverjetnega prehajanja med visokimi in nizkimi legami. Pri posredovanju globokih emocionalnih stanj se veliko poslužuje tudi zborovskih vokalnih harmonij, katere je spretno nanesel zlasti med posameznimi refreni. Poznavalci Petrove solo kariere bodo na albumu zaznali kar nekaj zvokovnih sorodnosti z njegovimi stvaritvami s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih kot je denimo album "A Black Box" (1980).
Posamezne kompozicije so v Petrovi običajni maniri med seboj dovolj eklektične, da bodo večnim glasbenim avanturistom tudi po mnogoterih poslušanjih zagotavljale vrsto užitkov ter novih zvočnih odkritij. "The Mercy" navduši že z dramatičnim elektronskim uvodom, ki pripravi prostor za Petrovo pretresljivo posredovanje osebnih emocionalnih stanj. Vmesni vnos distorzirane kitare in violinsko naravnani orkestralni aranžmaji zagotavljajo poudarjen inštrumentalni minimalizem s pomočjo, katerega zraste temačno in na trenutke srhljivo vzdušje. Hammill ostaja tudi svojevrsten mojster očarljivih balad, kar lepo demonstrira na odličnem "Your Face On The Street". Ta je baziran na kontrastu med nežno klavirsko spremljavo in pevsko teatralnostjo. Dramatične operetne harmonije in distorzirana kitara spotoma vnašata rahlo kaotično vzdušje.
"Stumbled" ima skoraj vse potrebne predispozicije, da bi lahko izšel tudi na Van Der Graaf Generator albumu, saj s pomočjo kombinatorike pastoralne melodije na akustični kitari, jazzovskih okraskov ter minimalistične kitarske distorzije krepko potegne na kako izmed eteričnih balad iz njihove preteklosti. Manjka samo prisotnost orgel pa bi bila rojena nova VDGG baladeskna klasika. "Wrong Way Round" je kratek, a aroganten inštrumental, ki je naphan z elektronski zvočni vzorci, distorziranimi kitarskimi pasažami in funkovskim ritmom. Jazzovsko usmerjeni "Ghost Of Planes" je prepojen z neverjetno melanholiko. Srhljivo zveneče ambientalne zvočne teksture bi z veseljem lahko uporabili tudi Porcupine Tree. Nekateri vmesni tolkalni vzorci potegnejo na ropotanje klopotače.
Na "If We Must Part Like This" se razžaloščeni mojster Hammill odloči poigrati z bluesy kitarskimi pasažami in minimalističnim ritmom prek česar na neverjetno prepričljiv način spelje svoje neutolažljivo petje. "Undone" ima s pomočjo klavirske melodije in vmesnih orkestralnih tekstur skorajda slavnostno vzdušje. V žarišču je kot ponavadi Petrovo srce parajoče petje, ki posreduje zanimivo filozofsko besedilo. "Dimnished" na melanholični in temačno razpoloženi album s pomočjo številnih ambientalnih valovanj vnese tudi nekaj potrebnega romanticizma. Ne manjka pa tudi na trenutke že skorajda post-rockovskega eksperimentiranja s pomočjo zanimivega zaporedja digitalnih vzorcev. Zaključni, ultra-melanholični ep "The Top Of The World Club" je lirično nadaljevanje skladbe "Ghost Of Planes". Marsikdo bo ob besedilu pomislil na 11. september, čeprav je Peter zanikal vse tovrstne povezave. Hammillovo razburljivo pevsko predstavo, znotraj katere se mešajo strah, žalost in gnev, ves čas spremlja izjemno krhka melodija na klavirju, kateri se v ozadju sčasoma pridružijo dramatične zvočne teksture.
"Thin Air" je novi biser v zbirki Hammillovih solo mojstrovin. Karizmatični glasbeni vizionar z leti ne popušča pri kreiranju pretresljivih emocionalnih stanj in raziskovanju temačnih kotičkov človeške psihe, kar podpre z neverjetno učinkovitimi ambientalnimi podlagami. Z leti je dosegel tisto, za številne glasbenike nedosegljivo stopnjo skladateljske zrelosti, ko za svoje ustvarjalne projekte in vizije ne potrebuje več nobenega zunanjega sodelavca, kar mu med drugim omogoča popolno inštrumentalno svobodo, tudi pri simuliranju orkestralnih aranžmajev in manevriranju s kitarskimi pasažami. Upam da bo legendarni umetnik, kljub častitljivemu številu let svojo zvesto publiko še dolgo razveseljeval s tako kakovostnimi izdelki. "Thin Air" je na fizičnem nosilcu izšel pri Petrovi samostojni založbi Fie. Na voljo pa je tudi v digitalni obliki za presnemavanje in sicer prek založbe Burning Shed Records.
na vrh